Pot mi je prečila srna. Pri Tivoliju, pod Rožnikom, v dopoldanskem mrazu. Lepa srna, kakšna pa. Ne …
O, glej, srna! sem rekel pri sebi. Prišla je iz gozda, z leve, se prikazala pred mano kot – prikazen iz sveta resnice – nekaj sekund postala, me gledala, sva se gledala in nato – šla dalje, nizdol. Srečanje. Ta dan mi je pot prečila srna. – Ali to kaj pomeni? Je to nekakšno – znamenje?
Seveda, ima nas, da zamahnemo z roko, češ: ah daj no! Pač, je šla ravno takrat mimo, ti pa tudi. Nobenega načrta, smisla, pomena ni v ozadju. Daj ne fantaziraj.
Ja, ponavadi tudi sam rad zamahnem, ko ta ali oni verski gorečnež v vsem gleda nekakšna sporočila, tako da na koncu njegova lastna razlaga stvarnosti postane božja, ne pa, denimo, obratno. Poznam takšne – bralce znamenj, ki težijo k paranoidnosti. In ki na koncu, namesto da bi kakor v svetu videli nekaj čudežnega, več čudežnega vidijo v svojih ‘ustvarjalnih’ interpretacijah. To iskanje “božjih sporočil” se lahko spreobrne v nek čuden egotizem, samozagledanost, zaprtost. – Ne, ni pomena. V ničemer tem sploh ni pomena, bi jim rad povedal. Tako bi jim omogočil, da vsaj malo zadihajo od strahu pred božjimi namigi. Nobenih namigov ni. Nihče ti ničesar noče. Varno je. Samo oblaki so, samo zanimivo lomljenje svetlobe, samo ganljiva pesem, ja … –
In vendar – tu, v tem zapisu želim reči natanko obratno. Da je namreč to, da mi je pot prečila srna, vandar del nekega načrta. Nekdo mi nekaj sporoča. Vse to dajansko nekaj pomeni. – Ker, kaj je alternativa temu, da v mojem srečanju s srno iščem nekakšno sporočilo? Alternativa je, da temu srečanju predpišem neko drugo, predhodno sporočilo. Tole: Karkoli se mi že zgodi, v ozadju ni nobenega sporočila. Nič nič ne pomeni.
A to, kar si pripovedujem o svetu, si vendar pripovedujem tudi glede na to, kar sem že doživel. No, zgolj glede na to, kar sem že doživel. Prebral ono knjigo, srečal tega človeka, šel na to šolo. Rečem si: zdaj je že 13 let od takrat in imam vtis, da s tem govorim o sebi in da drugače o sebi sploh ne morem govoriti. – Vse, kar si pripovedujem, je tako ali drugače sad naključja. In vendar si pripovedujem ravno o teh naključjih – o teh ljudeh, srečanjih, pesmih, krajih … – in ne o katerih drugih. Naključjih.
Rečem si, denimo, kako je bila lepa – in imam to dejstvo, dejstvo teh odnosov in teh življenjskih etap, za nekaj pomembnega o sebi in o tem, kako se znajdem v svetu, kaj si mislim o vsem. Pa čeprav je šlo pri teh srečanjih za naključje.
Seveda, lahko skušam suspendirati ves pomen, češ: na koncu ni važno, kaj se mi zgodi, to je vse le “naključno” – in vendar nekaj si govorim o svetu in o življenju, in to, kar si govorim, je tako ali drugače stvar “naključnih naključij”. Konec koncev pa: ali mi ni tudi o tem, da naj ne bi bilo pod vsemi dogodki in doživetji nobenega pomena, govoril nekdo po svoje po naključju – prav tisti predragi lokalni pesnik, mistik, ateist Gregor; ali pa prijazni cinik Marko? Če mi ne bi o tem govorila … Tudi to nima pomena. Tudi temu ne gre verjeti. Vse je naključje. Nič ni naključje.
Pot mi je prečila srna. Ali to kaj pomeni? Pomeni pač to, da ti je pot prečila srna v tistem mrzlem ljubljanskem jutru, žarki so padali na naju oba. Kaj hočeš reči, srna? Ali vse to kaj pomeni? Ali sem ti spremenil življenje? Lepa si. Si mi prišla sporočit, da gre resnica hitro mimo – a da je lepa, kot ti, o srna, in krhka kot ti – a potem greš mimo, je to bilo kaj ali nič? Vem, da ni naključje, da si šla ravno mimo. Nič ni naključje. Vse je nagovor, iz katerega pletem to, kar si pripovedujem. Tem manj, tem bolje. Morda si mi prišla povedat, srna, zgodbo o naključjih in o tem, da jih ni?
Brez tebe se ne bi vprašal o tem. O tem, da si mi mogoče prišla povedat, da naj pletem svojo zgodbo malo tišje, da se bo bolj slišalo kopita srnjadi, pa vašega, tvojega dihanja –hhhh (skozi gobček) – Brez tebe ne bi vedel, da se vse zgodi z nekim čudnim namenom, brez vsakega namena. Ne bi vedel, da ni treba, da vsemu odvzemam pomen. Kaj pa, če si mi prišla predat pozdrav iz prostorja resnice? Podobno kot brez tistih ljubih materialističnih ateistov, ki mi od mladih let spodkopavajo misel, da naj bi bil pod čemer koli ali kjer koli kak večji smisel ali celo namen, tako brez tebe, srna, ne bi o tem razmišljal še dlje.
Znamenje. Vse je znamenje. Nič ni znamenje – srna.
Ne, nič ni bilo, ne verjemite mi, res … Samo srna.