(črtica)
vse, kar ni sneg, je prenaglas, sem ji še napisal, ko sem v avtu čakal, da mine čas do maše. Prišel sem namreč prezgodaj. Tako da sem očitno tudi prezgodaj odšel. Imeli smo božično srečanje žlahte. Čim bolj zgodaj, da me ne bi preveč in predolgo gledali. Pa mi je vendar uspelo napisati nekaj vsaj kanček poetičnega, vsaj za silo resničnega, sem si mislil. Ker sicer govorim bolj prazno. Vse, kar ni sneg – kot odgovor na njen odgovor na mojih poslanih deset sekund tišine. “Prepotiho imaš”. Češ, posnetek Hildegarde iz Bingna, ki sem ga takrat poslušal, imaš prepotiho. Kot duhovit odgovor na mojo izvedbo tišine.
V zakristiji je na mašo čakal pripravljen zakristan in dva ministranta. Zakristanu v zgodnjih sedemdesetih voščim. Iz kredence vzamem prenosni mikrofon, stojalo in ključ za na kor. Zakristan – bralec božje besede Milan me je kasneje, ko je pokazal nanj, spomnil, da mu je ime Branko – je dodal, aha, da se malo bolj sliši. Vzamem torej teh troje stvari in se po stranski ladji odpravim na kor. Par gospa me je gledalo, kako nosim s seboj te priprave za ojačevanje zvoka. Nisem imel vtisa, da bi jih to kakorkoli navduševalo. Vendarle bom orglal, si mislim, in ali ni to nekaj imenitnega – zakaj me potem nihče ne gleda z občudovanjem, ko očitno vidijo, da se odpravljam gor.
Na koru sem za današnji psalm Gospodove milosti bom na veke opeval na prazno hrbtno stran nekih očitno pozabljenih not skiciral odpev – recital pa bom že nekako improviziral. Vem, da patru, ki bo maševal, moje ad hoc uglasbitve psalmov nišo všeč. Ko je enkrat vztrajal, da naj vzamem kar ustaljeno uglasbitev, te so pač gotovo lepe, sem kar grobo odvrnil, da, aha, moji so bolj zanič, ja. Ko se s kora vrnem na pomenek z maševalcem pred mašo, povem, da bomo psalm peli. Da ga bom jaz pel. V redu.
Vrnem se na kor. Vem, da ne smem biti preblizu mikrofona, ker se je kdaj že zgodilo, da so mi po maši diplomatsko dopovedovali, da … sicer lepo, ampak da je kar hreščalo. Da naj drugič ne pojem tako blizu. Nastavim mikrofon – vseeno ne sme biti predaleč, saj se sicer nič ne sliši, ljudje pa tudi tako zadržano pojejo, če sploh. Sveta noč, pa nato moj psalm – tu sem res moral bliže mikrofona, da bi spodaj slišali mojo melodijo in nato odpevali. Bolj slabo so odgovarjali. Pa potem Glej, zvezdice, Rajske strune, za konec Tam stoji pa hlevček in po tolikih kiticah še veliki finalni preludij. Ker je božič, je seveda dovoljen tutti. Improviziram na temo Tam stoji pa hlevček. Trobente, miksture, pozavne. Saj pojejo angelski zbori. To mi gre dobro. Koračniški, fanfarski fortissimo. Dolga zaključna tonika, korona, tu-dum v basu. In to je to.
Včasih v cerkvi kak vernik, ki še ostane do konca preludija, zaploska in mu kdo pritegne. Danes očitno nič. Dobro, ni problema. Vzamem stojalo za mikrofon, mikrofon in ključ, in se odpravim dol. Tu pa tam pred vrati stopnic na kor ulovim koga, ki kaj pohvali. Sicer bolj poredko, a to je bil vseeno veličasten tutti, tako da bi kak kompliment vseeno lahko ujel. Ko stopam skozi vrata, ki vodijo iz stopnic na kor v cerkev, vidim, da je cerkev že zelo prazna. Ujamem še plešastega možakarja, po letih okrog abrahama, ki stopa proti izhodu in brezizrazno malo pogleduje k meni. Morda bi me pa on rad pohvalil. Res se zdi, v tistem delčku sekunde, da ima nekaj na jeziku, pa gre vendar naprej. S svojo ozvočevalsko mašinerijo romam dalje po cerkvi, očitno je, da s kako pohvalo ne bo nič, korak proti stranski ladji, očitno je bolje, če se me ne vidi. Tudi če ni nikogar več.
V zakristiji ministrant, pater je že šel. Komentarja mojega Gospodove milosti bom na veke opeval tako ne pričakujem. Nekaj me žene, da se čim bolj neopazno znebim mikrofona. Kot bi hotel kot Peter reči: Ne poznam tega predmeta! Odložim ga v predal, ki ga sicer že zakriva mašni plašč, razprostrt za naslednjo mašo. Ključ od kora v predalček. Ko grem pospravljat še stojalo, v zakristijo na drugi strani, tam zakristan pospravlja neke košare. “Bravo,” pravi. “Sem malo poropotal” mu, ko odlagam stojalo, pokomentiram svojo glasno Kodo. “Sem bil tudi tokrat kaj preblizu?” Branko nič ne odgovori. Najbrž sem bil res malo preblizu, kaj? Še kar ne odgovori, bolj se nasmiha, pravi, lepo si igral. Pa vztrajam: Morda le kanček preblizu? S palcem in kazalcem pokažem, kako malo, morda le centimeter? S svojo dlanjo objame moja prsta in mojo dlan in se nasmeji. Nič ne reče. Samo: Lepo si igral. In mi še enkrat prijazno vošči. (Zadnjič, ko nekdo tako zelo ni nič rekel, je bilo, ko sem za slovo od skavtov svojim tovarišem za zajtrk pripravil presoljena umešana jajca s hrenovkami. Nihče ni nič rekel. Vsak je gledal v svoj rumeno rjavi krožnik in tiho, odpustljivo in zamerljivo hkrati nabadal svojo jedko obsodbo.) – Nimam razloga, da ne bi sklepal na najhujše.
H R E Š Č A L O je kot v peklu!!!
Jasno je, kaj je imel na jeziku oni abrahamovec pred vrati stopnic na kor: Kaj se dereš s kora, sraka!? Kaj misliš, da nimamo ušes?! Nas imaš za norca? In to na božič, na božično mašo … No, nič ni rekel.
Usedel sem se v avto. Spet sem tu, na varnem. Stiska me. Uničil sem jim božično mašo. – Občutek je poznan. Neki isti “spet”. Ista ne-tišina. Vse je čisto isto. Stiska na enako brezizhoden način kot vedno, le da zdaj še bolj jasno. Krivda in sram. To je koda. Glasno, tiho, ni važno, isto je. Peti pesmi, ki jim ne verjamem, in pričakovati, da se ne bo slišalo. Da se bo hkrati slišalo in da se hkrati ne bo slišalo. In da mi bodo še ploskali. Če mi ne ploskajo, imam na sumu, da so me razkrinkali. Če mi ploskajo, ne vem, če upravičeno. Brezbožni pobožni organist. Organist in pevec, ki na mikrofon, ki lovi na daleč, od preblizu poje previsoke pesmi. Dušam, pripravljenim, da bi poslušale Boga.
Pred dobro uro sem tu čakal, da mine čas do maše. Očitno sem prezgodaj odšel iz božičnega srečanja žlahte. V avtu sem, da bi se vsaj malo približal tišini in jasnini, poslušal glasbo svete Hildegarde, a ji je nisem mogel poslati. Ko snemaš posnetek, se predvajalnik glasbe ustavi. Tako sem pač posnel deset sekund mojega molka in dihanja v značilni akustiki kabine v avtu. “Prepotiho imaš” je skušala nadaljevati pogovor, ki očitno ni vodil nikamor. Prepotiho, prenaglas. Ta tišina je prenaglas. Sivo tesni. Še tišina ni dovolj. Še tišina ni dovolj tiha.
Vse, kar ni sneg, je prenaglas.
Za božič je sicer snežilo.