Če še ni, bo pa še treba spisati kakšen roman ali vsaj črtico o nezgrešljivem povolilnem občutju. O tem nezavidljivem privilegiju demokratičnih družb. Hah, kako smo se nategnili! Ne zato, ker bi izvolili ne vem kakšnega kaštrona, ampak zato, ker smo dejansko verjeli, da gre za to. Da ima vse skupaj skoraj opraviti z odrešenjem. Dejansko smo se dali zapeljati v to verjamem da za politike čisto zabavno igro. Družabna igra za velike. Žalostna družabna igra. No, zdaj je konec. Oziroma, bolje: zdaj je vsaj vse spet postavljeno na svoje mesto. Politika politikom, ostalim pa mir.
To je tako kot s pico. Ko si lačen, pa predte postavijo dražljivo pico, da se sir kar topi, je ta pica nekaj čisto drugega od te iste, očitno malo prevelike pice čez slabo uro. Že nekoliko hladna se ti tam nastavlja kot kakšna žalostna hotnica. To je ta povolilni občutek, s katerim se je najbrž že pred nastopom moderne demokracije morala ukvarjati kar lepa četa duhovnih avtorjev. S tem, kako se lesk stvari in lesk teles spreminja glede na naš položaj v skušnjavčevi drami. Ista stvar, pa vendar povsem drugačna. No, in tako je tudi z vsemi temi plakati, ki naj jih za božjo voljo čim prej odstranijo. Ta spomin na neko iluzijo. Ne toliko na iluzijo o tem, kako bo vse drugače, ampak o tem, da je vse to nekako bistveno. Zvabili so nas v izposojo naših čisto pravih, osebenih upanj. – Ah, aristokratskost, modrost in vzvišenost monarhij … Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa …
Že dan po vrhuncu, ko se je izlilo, kar se je imelo izliti, je vse skupaj malo bolj žalostno. Tudi v pozitivnem smislu. Neusodno, počasno, nepolitično, vsakdanje, trezno, stvarno, telesno. Vse bolj vidimo, da sploh ni šlo za to, za kar smo še včeraj skoraj verjeli, da gre. Dopovedujemo si, da se pravzaprav ne spomnimo, kaj se je dogajalo; da je šlo v bistvu za čisto kratko afero, in upamo, da ne bo noben opazil, kako smo se pustili zavesti.
Kar se rezultata volitev tiče, kratek komentar: OK.
Morda bo kdo rekel, da je vse to duhovičenje čisto preveč neodgovorno – saj da je vendar predvolilni čas razkril korupcijo vseh korupcij. Hjah. Crnkovič je na predvolilino soboto o tem protikorupcijskem paničarjenju nalil nekaj zdravorazumskih. Napisal je, da pač še ni vse, kar je tako ali drugače “dogovorno”, korupcija. In da vsa ta panika kaže na privlačnost in dosegljivost domačijskega poštenjaštva. Češ, vse je narobe, in jaz se zdaj proti temu borim. Biti zares pameten da je vsaj kanček težje.
Priznam tudi, da nisem čisto razumel logike, s katero so računali ti, ki zdaj vse, ki so volili Goloba, obtožujejo pristajanja na velekorupcijo. Pač, seveda, korupcija je korupcija – in tem manj je je, tem bolje. Ampak nekaj pa so tudi svetovnonazorske razlike. Ali naj bi zdaj pa kar na lepem vsi količkaj protikorupcijski Slovenci volili Janšo in njegovo kliko? Ali pa krščansko-ljudsko-obrtniške demokrate? Morda je šlo za last minute poskus ustoličitve Prebiliča?? Piratov?? Poziv k volilni abstinenci? Ne vem, ne razumem.
Pa še ena o slovenski korupciji. Slovenci nismo Nemci, da bi imeli hladno birokracijo. Mi se dobesedno poznamo. Slovenija je majhna država. Naš boj za doseganje ideala popolne birokratske anonimnosti je po definiciji sizifov. Sploh pa bi bilo v nekem smislu zoper ljudsko ontologijo Slovenstva, če prijatelju, znancu ali sorodniku ne bi priznaval, da je v nekem globokem, čistem slovenskem smislu on pravzaprav ti sam. Mi nismo posamezniki zahodnega kova, pa če v šolske knjižnice in vrtce razpošljemo še toliko Hayekovih priročnikov … Naš boj proti korupciji je zato toliko težji, ker vprašanje o tem, kje je meja, dejansko ni čisto enostavno. Pa naj me poštenjakarji zaradi tega označijo za še takšnega cinika.
Še tole. Za Slovenski čas sem v predvolilno številko zapisal, da opoziciji, ki kritizira vse, na koncu ne morem verjeti ničesar. Desničarsko vsesplošno paničarjenje in nižanje politične kulture sem nato razložil kot nezavedni odziv na neko intuicijo, da je v resnici z vsem nekaj narobe. Da je nekaj narobe s celotno modernostjo. Z vsesplošno brezbožnostjo sodobne družbe. Da je celoten sistem naših domnevno nevtralnih družbenih institucij nagnjen v določeno, v napačno smer. Ta intuicija vsekakor ni brez soli.
Ampak – tako sem zaključil, če gre za to, potem to tako tudi povejmo. Da gre za globljo kritiko. Ker bržčas niti akterji na politični desnici tega, kaj jih res moti, ne razumejo povsem (nenazadnje gre za razmeroma kompleksna politično-filozofska, skoraj politično-teološka vprašanja), se potem zadovoljijo z vsem razumljivo gesto: z vsesplošnim bentenjem čez domnevne predstavnike statusa quo. Čez Goloba. No, če komu tako paše. Da le ni pri tem preveč žaljiv. Meni je to glavno. Tisti, ki je žaljiv, tisti pač nečesa ne razume. Bodisi tega, kaj je politika, bodisi tega, kaj je življenje.
Na moji spletni lajni se mi je danes prikazal posnetek o tem, kako se vse spremeni, če v stanovanju uporabljamo nizkoležeče, ne pa stropnih luči z belkasto svetlobo. Pa sem “iksnil”: Problem slabe osvetlitve je večji od tega, kdo bo prihodnji mandatar. Mogoče malo aforističnega nategovanja, ampak – sporočilo drži. Spomnim se neke “leaknjene” fotografije iz stanovanja Janeza Janše, pa na drugi strani storyjev, ki jih je od doma objavljala Tina tedaj-še-Gaber. Pri obeh mi je v oči padla bela svetloba. Mogoče se zdi banalno, ampak mislim, da je bolj kot to, ali bo naslednja vlada malo bolj socialna ali malo bolj “prebojna”, kot to, ali bomo jedli kremšnite ali pa zgolj suhe krhlje, pomembno to, ali nam je doma lepo in prijetno. Ali imamo urejeno stanovanje, urejene odnose in ali se veselimo majhnih reči.