Vedno sem imel rad kakav. Sicer zadnja leta večkrat pijem kavo, a danes sem si naredil kakav. – Imam neke skrbi. Sploh nimam skrbi. Imam začuda malo skrbi. Ampak kot da imam neko čudno skrb, ki me dela v neko grčo. Ta skrb ni nič drugega kot gola raztresenost. To sem opazil danes, ko sem pil kakav. Topel napitek se je mudil najprej v ustih, nato stekel prek grla pač do trebuha. Znana pot, nič posebnega. A opazil sem, da mi je sladkost uhajala. Bil je to dober kakav, to sem racionalno ugotovil iz njegove topline, pa količine in sladkosti, tudi barve. Ampak kot da ga nisem zares okusil. Kot da je tekel mimo. Skozi usta, ampak vendar so bila to nekakšna virtualna usta. Bila so docela tehnična usta. Abstraktna usta. Kot da sem bolj resnična usta – usta, ki lahko okušajo sladkost – prihranil skrbem. Zdaj so bile prej omenjene skrbi – saj ni nič, dobesedno nič, le neka raztresenost, zasloni – usta in po njih je tekel kakav. Po njih, ker to so zaprta usta. Po tej raztresenosti, ki je imela obliko grče. Skrbi – pa saj pravim: gola raztresenost – so pile kakav. Niti ne pile, samo zlit je bil nanje. One nimajo brbončic za okušanje. Niti jih ne zebe, da bi jih lahko kakav nato pogrel. Lesena grča v obliki človeka. Nekdo pa nanjo zliva / topel in sladek kakav. – Ko sem še goltal zadnji požirek, sem že odprl svoj spletni dnevnik, da vanj zapišem o tem skromnem dogodku. To ni placebo. To gre globlje. To je bolj površinsko. Kakav na lesu. To gre povsem mimo, nesporazum, napaka.
sv. Tomaž Akvinski, prosi za nas
(na svetnikov god, 28. 1. 2026)