Nedavna državna proslava terja komentar. Obširneje o tem in onem spodaj, a naj za uvod podam oceno, da s proslavami, kot je ta, aktualna slovenska desnica izgublja neko dolgoročno politično legitimnost, saj se izkazuje kot opcija brez ustvarjalne, življenjske energije. Predvsem pa legitimnost izgublja nacionalizem kot celostni življenjski nazor. Kar pa je slednjič bržčas dobra novica.
O Kacinovem cmoku v grlu
Proslavo je pred samim dogodkom že vnaprej jedrnato napovedal intervju predstavnika odbora za proslave Jelka Kacina za Domovino™. Da si od predsednice ne želi politiziranja, ampak kvečjemu, da bi se mu ob govoru naredil kak cmok v grlu. Vse lepo in prav, zakaj pa ne. A kljub vsemu je ta neposrednost povedna. Namiguje na to, kako aktualni slovenski desno-populistični esteblišment razume politiko in državo. Kot afekt. Ampak gremo po vrsti.
Slovenci – zatirani narod citer
Najprej lahko rečemo, da proslava ni bila – aktualna. V kakšnem smislu? Proslava ob praznovanju samostojnosti vase ni vštela dejstva, da smo to samostojnost vendarle dosegli. Bila je zgodovinsko neposodobljena. Ni računala z dejstvom, da smo zdaj suverena politična skupnost – ne pa svojo usodo objokujoč narod 19. stoletja ali pa svojo samostojnost odločno zahtevajoč narod zgodnjih devetdesetih let. Prav tako pa ni pripoznala nezanikljivega dejstva sodobne slovenskosti – velike razklanosti, dvojnosti, razpočenosti.
Zdaj imamo državo – in možnost, da smo subjekti lastne zgodovine. Da smo svobodni in ustvarjalni. Celo duhoviti! Ne pa le melanholični ali zagrenjeno odločni.
Prisluhnimo le citram. Seveda, komu srce ne zapoje, ko zasliši citre! A če je nekaj lepo, to še ni dovolj. Središčnost žalostnih, usodo objokujočih citer ob nedavnem praznovanju kakor da spregleduje dejstvo, da smo danes državotvorna politična skupnost. Razlagamo jo lahko kot poskus ostajati v stanju opresije, nesvobode, žalostnega (a hkrati sladkega) obupavanja in sanjarjenja. A zdaj imamo državo in s tem vsaj načelno možnost, da smo suvereni subjekti lastne zgodovine. Da smo ustvarjalni. Celo duhoviti! Ne pa le melanholični ali zagrenjeno odločni.
Ta proslava je nakazovala, da aktualna slovenska desnica Slovenijo razume kot entiteto, ki jo je treba braniti in na kateri v bistvu ni nič presenetljivega, dinamičnega, ustvarjalnega, živega. Vse je že jasno: mi smo Slovenci in to je to. Slovenec je pač tisti, ki ima v rokah Slovensko (sic!) zastavo. Tem večja zastava, tem bolj je Slovenec.
Ljudstvo + elite
To je bila proslava slovenskega ljudstva. Ljudstvu in podeželju je v praznovanju naše državnosti seveda potrebno dati ustrezno mesto; mesto, ki ga ‘levičarske’ proslave v svoji abstraktni umetniškosti praviloma ne ozavestijo dovolj, pa so zato pogosto preveč elitistične, premalo demokratične, razumljive, priljudne in praznične. A zgolj postaviti ljudskost v ospredje ni dovolj. Prav pri državnosti, torej pri včerajšnjem lavreatu, gre za to, da se ljudstvo in elite prepoznajo kot del enovitega zgodovinskega subjekta, vsak s svojo vlogo. Tu pa smo bili vsi le ljudstvo. Das Volk!
Če na eni strani tako zelo poudarjaš čustva, na drugi strani pa voljo, odločitev – se zdi, kot da si zakrivaš oči pred tretjo oziroma prvo razsežnostjo srca: razumom; resnico.
Še intelektualci, torej elita, posamezniki, umetniki, pesniki, kolikor so bili izpostavljeni, niso bili izpostavljeni kot posamezniki z notranjo dramo, ampak kot del kolektiva, ljudstva. V tem smislu je bila to antinacionalna proslava. Slavila je slovenstvo kot enovito in bolj kot ne zgodovinsko pasivno ljudstvo, ne pa kot notranje raznoliko družbo, kot državotvorni narod, nacijo.
Dve od treh
Proslava je bila na eni strani sentimentalistična, čustvena, na drugi strani voluntaristična – polna volje in odločnosti. Kot izraz slednjega je vihralo na tisoče zastav, podobno kot je bila beseda Slovenija omenjena tisočkrat in v glavnem s po tisoč klicaji. Čustva in odločnost torej. A v tradicionalnem, sholastičnem razumevanju človeka oziroma človekovega srca ne gradita le čustva ter volja. Tu je tudi razum. Vse troje mora biti. Če na eni strani tako zelo poudarjaš čustva, na drugi strani pa trdno odločenost, se zdi, kot da si zakrivaš oči pred tretjo oziroma prvo razsežnostjo srca: razumom oziroma resnico. Za resnico ne potrebuješ jokavih pesmi, niti vojaško-bojnega skandiranja. Dovolj je beseda. Nesentimentalna in neopremljena z glasbo.
Beseda deluje z močjo resnice, sama od sebe. Tega je bilo znatno premalo. Vse je bilo bodisi čustveno, bodisi odločno. Slovenci torej kot žalostni in veselo odločni ljudje. Kaj pa kot misleči ljudje? Kaj pa kot ljudje, ki ugotavljajo, da ne vejo, kaj naj sami s sabo, in se tega ne ustrašijo? Ki znajo potrpežljivo vztrajati v nevednosti in sami razbirati, kaj se pravzaprav dogaja v tej naši čudni biti? Ta odsotnost razsežnosti razumskega je botrovala tudi intelektualni rigidnosti koncepta slovenstva, ki je prišel na plano.
Tako doslednega izogibanja javnim kulturnim institucijam ne moremo razumeti drugače kot nekakšno zaušnico institucionalni razsežnosti države – kot institucije. Kot zaušnico državi torej.
Ni važno, kdo ali kaj smo Slovenci. V čem je naša razpočena bit, kdo sploh smo, kaj sploh je Slovenija, tega se ne bomo spraševali. Mi smo pač Slovenci! Boj dobrega proti zlu. Vse je ali 1 ali 0. Dobri Slovenci smo se borili proti zlim Neslovencem in jih premagali. In to je to.
Kritika
Z vidika režije in scenarija proslave še zdaleč ni mogoče kar tako pohvaliti. Seveda dolgujem vsem nastopajočim, ki so se odzvali povabilu, vnaprejšnjo čestitko – pa tudi zahvalo. Za opravljeno delo, za ves trud, za pogum, za svoj doprinos k skupnemu praznovanju. Marsikaj je bilo samo zase tudi čisto korektno, celo dobro in prepričljivo.
Še posebej vokalisti so se izkazali in nekateri prav zablesteli, pa tudi nekatere interpretacije poezije so mi bile morda prav zaradi njihove avtentičnosti skoraj bolj všeč od včasih kar preveč nenaravnih dramskih prvakov iz drugih proslav. Osrednja ost moje kritike tako ne leti na posamezne izvajalce. Svojega dela v prvi vrsti po moji oceni ni opravil scenarist. Predvsem ker ni odklonil priprave proslave. Ker da pač ocenjuje, da prav mogoče ni na dovolj visoki ravni in da zato predlaga druge.
Zakaj ni bilo orkestra RTV ali, morda, Slovenske filharmonije? “Ah, saj ni treba … Saj tile naši so tudi zelo dobri.” Ne gre za to, ali so dobri. Gre za to, ali so najboljši. Vrhunski. Ali je to najboljše, kar premoremo. A ne le eminentnih kulturnih javnih institucij, kot sta omenjena orkestra ali morda zbor Slovenske filharmonije ali otroški ali mladinski zbor RTV. Ne, očitno je tudi javno šolstvo vsepočez napačno. Mi pojemo lepše, bolj s srcem in s pravo vero. “Naj pojejo naši.”
Scenarist se slovenske umetniške izjemnosti očitno ni zavedal. To izjemnost je očitno privzel kot del ostalih gesel o izjemnosti Slovenije ter ni razumel, da je to pa vendarle – res.
Priznam sicer, da je mogoče izbor nekaterih, denimo nastop zbora OŠ Alojzija Šuštarja, razlagati kot smiselno in lepo simbolno gesto. Škof Šuštar je pač igral pozitivno in nezanemarljivo vlogo pri osamosvajanju – pa je lepo, če se predstavi zbor iz šole, ki nosi njegovo ime. Tudi sicer je zbor kakovosten. Ampak – tako dosledno izogibanje javnim kulturnim institucijam?! Tega ne moremo razumeti drugače kot nekakšno zaušnico institucionalni razsežnosti države – kot institucije. Zaušnico državi torej.
Šlamastika
Velik del skladb, pogosto tudi program, grafike, oblikovanje, organizacija, zvok, scenografija, dramaturgija, lep del veznega besedila – še posebej tisti, pretenciozno poetično ritmični in rimani – milo rečeno niso zadostili nivoju državne proslave. Izpričevali so čisti formalizem, pomanjkanje duha, drznosti, poguma, duhovitosti, živosti, predvsem pa profesionalnosti, kakovosti, strokovne vrhunskosti.
Sporočilo odločitve za dva govorca, Janševo sporočilo, torej, je preprosto: Mi nimamo skupnega dobrega. Mi imamo dve skupni dobri.
Kar je bilo ustvarjalnega – tistih nekaj Pirkovičevih rimank ter šlagerjev – je bilo na tako nizki ravni, pogosto prav patetično – tako besedilno kot glasbeno, da je na glas in vsem na spregled izpričalo, da ta politična klika pač ne razume slovenstva (sem pa dolžan pridržek, da se simpatičnosti napeva skladbe Moja domovina z ust otroškega zbora kar ne losam – za to vendarle čestitke avtorju-scenaristu, pevcem in aranžerju, brez ironije, seveda). A v splošnem je t.i. poetika in metafizika proslave spregledovala neko srž slovenstva – slovensko tankočutnost. Bivanjsko, duhovno, intelektualno, etično, estetsko, umetniško, izrazno. Seveda, potrebna je tudi realpolitična razsežnost, obramba, vojska, odločnost, tudi ponos, razsežnosti, ki so na proslavi seveda dobile svoje mesto. A to ne zadošča. Vsaj ko gre za Slovenijo ne.
Ta proslava je, paradoksalno in morda zoper želje ustvarjalcev, pritrdila temu, čemur naj bi sicer pritrdila: Le skupaj lahko zares praznujemo!
Ustvarjalca proslave kakor da nista razumela, da je Slovenija kulturno in umetniško ena najbolj sposobnih, tenkočutnih in bogatih držav. Na tem področju smo, takšno je moje mnenje, na samem svetovnem vrhu. Literatura, filozofija, likovnost, režija, oblikovanje, grafika, animacije, glasba, ples, druge izrazno-umetniške oblike … Tega se scenarist-režiser očitno ni zavedal, saj je dejstvo naše umetniške izjemnosti očitno privzel kot del ostalih gesel o izjemnosti Slovenije in kot da ni razumel, da je to pa vendarle – res.
Nenadejana državotvornost
Ta proslava je skušala pokazati, da tudi ‘mi’ znamo narediti dobro proslavo. Tudi preprosti ljudje. Tudi podeželje. Tudi ‘ta desni’, s svojimi spomini na osamosvojitev in svojim srčnim, za ganotje dovzetnim domoljubjem. Očitno je bilo, da je proslavo ustvarilo eno pljučno krilo te države, en ‘blok’. Naši. Proslava sama je to politično blokovstvo demantirala: Ne, ne znate, ne znamo. Samo skupaj lahko ustvarimo dobro proslavo. Tako zelo skupaj, da se moramo zateči tudi k skupnim, javnim institucijam – javnemu šolstvu, javnim orkestrom, javno financiranim zborom, državnim umetniškim akademijam.
Proslava je pokazala, da populistični nacionalizem politizira enigmo bivanja; da skuša vprašanje smisla razrešiti prek politike ter odpraviti notranji nemir prek političnega zanosa.
Ta proslava je, paradoksalno in morda zoper želje ustvarjalcev, pritrdila temu, čemur naj bi sicer pritrdila tovrstna prireditev. Temu, da lahko zares praznujemo le skupaj. Zasebni sektor sam na sebi ne zadošča. Ta proslava je rehabilitirala zavest, da ‘naši’ niso dovolj. Če je slovensko ljudstvo, še posebej podeželje, v času osamosvajanja primaknilo nenadomestljivo odločnost, brezkompromisnost in nekakšno kohezivnost in s tem ključno prispevalo k osamosvojitvi, danes vidimo, da zgolj ‘ljudskost’ ne zadošča. Potrebujemo elite. In jih imamo. Vsaj ko gre za umetnost in kulturo.
Dva govorca
Morda še beseda o kronski težavi te proslave, ki pa se ne veže na kulturni program. Nekakšna kastracija skupne javne umnosti, integritete naše skupnosti kot misleče skupnosti, se je začela že pred proslavo z argumentativno akrobatiko ob utemeljevanju, da to, da nas bosta nagovorila dva slavnostna govornika, predstavlja izraz povezovalnosti in enotnosti. Ne, ta gesta pač ni povezovalna. Simbol enotnosti in povezovalnosti je en govornik in ne dva. In če kdo, to ve klasična modrost ter za razsežnost simbolnega dovzetni ‘konservativci’.
Poskusi, da bi dušni nemir razreševali s ponosno in jasno politično identiteto, so obsojeni na klavrni propad.
Vladar (beri: predsednica) z enovitostjo svojega telesa, s tem torej, da ima pač eno telo, en obraz, ena usta, predstavlja enovitost skupnega dobrega politične skupnosti, ki mu je poverjena. Zato je sporočilo odločitve za dva govorca, Janševo sporočilo, torej, preprosto: Mi nimamo skupnega dobrega. Mi imamo dve skupni dobri. Še drugače: Mi smo dve politični skupnosti. Mi nismo politična skupnost. Nismo ena država. Dve smo. Imamo pa – vsaj letos – eno, skupno proslavo.
Cmokotvorna politika
Sentimentalizem na eni in nekakšen voluntarizem proslave na drugi strani si zaslužita interpretacijo. Zdi se, kot bi želeli ustvarjalci ob proslavi doseči razrešitev nerazrešljivega vprašanja o tem, kdo pravzaprav sem. Rešili bi se prek vseodrešilnega odgovora: “Jaz sem SLOVENEC! Mi smo Slovenci!” V tem smislu je proslava pokazala, da gre pri tovrstnem nacionalizmu za totalno politizacijo enigme človeškega bivanja. Ta ideologija želi vprašanje smisla razrešiti prek politike; nemir skuša odpraviti prek političnega zanosa, osebno notranjo razklanost pred zunanje enoznačnosti. Vse to je naloga za religijo in/ali umetnost kot razsežnosti notranjega spravljanja s svetom. Ne pa za politiko. Ali vsaj ne le za politiko. Ta proslava je v nekem subverzivnem smislu zato prav kričala, naj se bolj posvetimo religiji in umetnosti – da bomo lahko nato končno sproščeno praznovali tudi našo politično identiteto.
V začetku omenjena Kacinova sicer nedolžna molba za cmok v grlu kaže na skromnost scela politizirane eksistence. Če parafriziram evangelij: za nas so pripravljene mnogo večje pojedine od enega samega cmoka (prim. Lk 12, 6-7). Politika niso dovolj veliki škornji za neskončno človeško dušo in za globino človeškega nemira. In poskusi, da bi to dušo kljub vsemu obuli v te škornje, da bi torej ta nemir razreševali s ponosno, zaneseno in jasno politično identiteto, so obsojeni na klavrni propad. Tako duše kot politike.
Prav tako pa en cmok v grlu oziroma, z drugimi besedami, doseganje mravljinčastega občutka prežetosti s kolektivno narodno identiteto ni niti zadostna politična aspiracija. Ne more biti zadostno vodilo pri našem političnem delovanju in orientiranju. Glede na opisano zastavitev proslave se žal zdi, da neki politični kliki vseeno je.
***
Mislim, da je prek te proslave in njene posiljene vserazjasnjenosti nacionalizem kot celostni življenjski nazor vsaj za mlajše generacije dokončno izgubil svoj mitološki sij ter s tem prepustil oder zgodovine drugim akterjem. Komu? Dobro vprašanje. Neki nepretencioznosti. Morda celo prej omenjeni religiji. Morda prepušča prostor nekoliko bolj sproščeni nacionalni identiteti. Takšni, ki ne bo skušala odgovoriti na vsa bivanjska vprašanja. In takšni, ki se zna sama sebi nenazadnje tudi smejati. Ker ve, da politika ni vse.