če slučajno kdaj postanem svetnik – Bogdaj, seveda – mislim, da bi me lahko določili za zavetnika hipokritov.
torej, nekakšnih dvoličnežev, lažnjivcev (da, z j – tako smo zviti in neprimerni), nekonsistentnežev, golih mask, ponarejencev, neintegralnežev, nepristnežev, eksistencialnih vohunov, praznih besed, tega-kar-še-kič-ni.
kadar se želim soočiti s svojo lažnostjo, se obrnem na Boga. ko gre za Boga, moja lažnost tako kulminira, postane tako gosta in transparentna, da postane pravzaprav povsem kompaktna vrata. vrata, ki se jih da odpreti in iti skoznje.
Ave! Pozdravljen!
to z vrati laži, to bo moja svetniška čarovnija – z motom: “prek laži do nebes!”
pa še kakšna zanimiva oblikovalska fora z B-Laž bi lahko bila pri mojem kipu.
na drugi strani moje laži – o vsem, torej tudi in predvsem o Bogu – ne, ne bom rekel, kaj mora biti tam – kaj je tam (torej, česa ni tam, — to se pravi: –)
to je preveč sveto, o tem se ne govori (razen v podzemlju, kakih katakombah, pa kakih skrivnostno donečih dvoranah, ob svečah in polglasnih besedah in seveda baročni glasbi, takšni, presenetljivo in nenadno preveč glasni — ta-ra-raaaaaa!!!! – oojoj, kaj je to??! aaa!
ne, o tem se pričuje s celim telesom
***
na blogu pa ne
***
tu rečem: jezero