(kratki rimani ep o vitezu in petru panu)
V času, duhu in prostoru ducat malih nog na dvoru
gozda, ogenj in polnoč le temen zvezdni obroč je.
Ugledajo me, zanje orjaka, rahlo se priklonim,
oni mene, jaz njih čakám, vsak v svojih dvomih.
Kakšno čudo in svetinja, bistre oči v divjini,
z njimi mórda odgovor najdem, konec vrnem zimi.
Smem, otroci, tiho z vami v zvezde zreti, plamen
čuti, prsketanje tihe pesmi nepoznane?
Kaj vam govorijo sôji, če kdaj govorijo sami,
in kaj veter šepeta vam, kaj velijo mani?
Kakšne barve vaša jutra so in vaša pota,
kadar tečete čez svet, se dež za vami joka?
Ali pa, o četa mala in tako velika,
kaj vas žene vedno dalje in bodri in dviga?
Kakor zmije, melodije so se vile z mojih ustnic,
sladek ton melanholije, kislost temnih brusnic.
Tekle rime so mi, uganke, drle iz mojih jezov,
če že tu pred mano so, ubesedim bojev pezo.
Kot da videli blodnjave bi, obračajo se glave
vse bolj stran, kot da bi nadnje bil razpel nespamet …
Nekaj je bilo narobe. Mojih šest vprašanj je
kot skrunitev tropa, upov tega zborovanja.
Najstarejši izmed čete, osemletni, vstane,
kot iz starih bajk vprašanje najde težko zame.
Ti, ne mi, o tem govôri, ti si šel za obzorja,
ti, ki velik si kot bori, ti, oči od orla.
Ti, ne jaz, razkrij zaklade, ti, velikoróki,
ti, bratranec Ajdov, in kovač z usodo v roki.
Ti si tam, kjer naš se up vsak dan zbudi in vstane,
ti povej nam in pokaži rane zvojskovane.
Ti povej nam svojo zgodbo, tisto o junaku,
o desetih gorah, vodah, boju z volkodlakom …
Nage puščaš nas na poti, ko se nam priklanjaš,
čakamo na vojskovodjo, daš pa nam – vprašanja?
Brez besed ostal vkopan sem, čutil čudno breme,
malo prej še srečen zrl sem v bivanja življenje.
Nikdar še tako preboden in obsojen hkrati,
sem fantóm pred njimi stal in nič imel jim dati.
Pesnik sem, se sam pri sebi tiho sem zgovarjal,
in berač duha in volje, brez oblek, denarja.
Nič sanjač otrokom nima dati v doto nade,
vitez le, bojevnik, ta, ki času dne ne krade.
Moje splašene oči so otročad strašile,
njihov mali princ zastavi meč in v noč pribije:
Proč od nas! O, Peter Pan, zavij v svoj prt piščali,
up in moč, besedo daj, ne terjaj je od malih!
Nepremičen vitez v bran tovarišem sred gozda
z javorjevo sabljo – ščitom – kaže čas mi odhoda.
Brez priklona, brez pozdravov sem zavil se v temo,
tipal debla in rastje, travo, splašil kako srno.
Tisoč let le nekaj ur v procesiji, ki preko
šume mi je sram izpral in v nočnem padcu v reko.
V megli tok je sina vodil, dušo mu razbrzdal,
moker in na pol še bloden – bil sem poln krsta.