enkrat sem slišal neko radijsko igro. te slovenske radijske igre, to je zame pure art. no, ena ženska, protagonistka, stara tam kakih šestdeset, je v svoji kuhinji svoji hčerki pripovedovala svojo življenjsko zgodbo, tako, spotoma. saj to se tako dogodi, to se tako pove. faking spotoma. in pravi, da že vse življenje čaka. nekaj čaka. da že vse življenje čaka, da se bo nekaj zgodilo. pa se ni nič zgodilo. nikoli se ni nič zgodilo. res, tako dobre zgodbe še nisem slišal. oh … ta ženska, ta ženska je jaz. ta tragična slovenka, mati, žena … ta ženska smo mi vsi. ki kar čakamo. božič.
in kaj je božič? to, na kar smo čakali – in na kaj, Simon, na kaj čakaš?! kaj čakaš?! – se je zgodilo. po svoje neopazno. skrito. tako skrito, da je to pričakanje mogoče neopaziti. prezreti. tako neopazno, da bi lahko rekel nič ni. ah, saj ni nič. to, na kar je tista ženska iz tiste radijske igre čakala vse do katarzične izpovedi svojega večnega čakanja, je. prišlo je. po radiu Ars so povedali.
no, ni prišlo. ampak je. devica je rodila – kdor ima ušesa
kot odrešitev od gole inercije, kot odrešitev iz žalostnega stola in trpkega molka. in ne, to ni nekakšen politični dogodek, tam, zunaj. in tudi ni zgolj nek ‘duhovni’ dogodek, ki se dogaja v naši psihi. jebeš psiho. to pomeni, pravzaprav se ni nič zgodilo. poanta je, da se je to zgodilo res. ne, ni se zgodilo. Kyrie!
ker – ali ni čakanje to, kar te določa dan za dnem, jutro za jutrom, sekundo za sekundo? ali nisi ves čakanje? ali te ni tako krstil že Adam? ali ni to tvoje ime, v katero se oblačiš vsako sekundo svoje misli, celo kadar ne misliš, ampak pozabljaš? za strah smo dobro usposobljeni, vojaki kronosa. ves čas nekaj čakaš. in, priznaj, ves čas čakaš na isto stvar. in ne, ne veš, na kaj. imaš sicer kako idejo, ampak – to so zanič ideje. tako zanič idej svet še ni videl. čakaš na nepoimenovano. in če te to čakanje tako zelo določa, da bi ti lahko rekli Čakalec, potem si, če tisto res pride (tisto, kar ne veš, kaj je – ampak, zaboga!, mora biti!), tudi ti popolnoma nov. prekrščen. Postaneš Ta, ki je dočakal – sneg. Milost. Dopolnitev. Ki je dočakal mejo svojega čakanja. Χριστιανός. Ki je pre-čakal. Pre-čkal. To, kar se je zgodilo, zato ni zunanje, ne notranje, ampak bistveno. Je oboje in še več. (nista dva) devica.
O, ženska na radijski igri – kako si nesrečna, hvala, Sonja – kako dobro nisi ničesar dočakala. prava kristjanka. kako dobro si se izpraznila od pričakovanj. kako si zdaj vsa na razpoloženju. tvoja koža je pričakovano. tvoj glas, tvoje prazne oči, tvoj suhi izvir, tvoja prežalostna bit je pričakovano. oltar. kako si vsa nedočakana. ah, saj ni nič. ti, ti si, lepotica! sonce mojih dni!
božič. pisan z malo. kakšno bogokletje. z malo. tako kot se pričakovanje dogodi na drugi strani. nič se ni zgodilo. ali ni sveti duh duh, prostor, dah, praznost, zrak, praznina? prostor tega praznega čakanja, ki je komaj še pričakovanje. v prostoru čakanja, ki je oltar človeških oči, zdaj odprtih, zdaj zaprtih, se nekaj zgodi. se nič ne zgodi. Sonja! Sonja!
pisan z malo! Bog, tako se vendar to ne dela! – vztrajam v strahu, Igor, menda imam pravico veta? Slovenija, moja dežela. ampak to je bilo zdaj že 12 let nazaj. in od takrat? še vedno isto pričakovanje, še vedno isti božiči, ki harajo mimo, skozi mast moje prestrašene duše. le vsake toliko, ko pada sneg – in, o Marija, kako me ne obsoja –, zaslutim, da prihaja, da je že davno prišlo. Pričakovanje, pričakovano, l’avenir, nave … father’s song
ko se spomnim na to ženo, na to vernico Sonjo, ki ni tako nič dočakala – eva, Sonja Marija, kdo te mi je poslal – odpri oči, zapri oči, karkoli
sneg je tako ali tako bele barve, težko ga obdolžiš. posodil ti bo solze, ko ti bo padel na lice
na tvoje izčakanje, na tvoje jasli
ah, nič, nič …