Nekaj misli o pomenu oblikovane besede in urejene, nezakrivajoče prisotnostni nasploh v kontekstu primata logosa.
Urejen prepis:
Zadnjič sva se srečala z nekim znancem – lahko rečem tudi prijateljem – ki se res lepo izraža. Skrbno je izbiral besede, vodil misel od začetka do konca, in bil nasploh zelo artikuliran. V najinem pogovoru nisem imel občutka, da bo kar mirno “požrl” mojo okorno govorico, če bi videl, da se nisem po vseh močeh potrudil izpeljati misli. Čutil sem, da me spoštuje: kot celovito logo(s)nosno osebo. Kot osebo z določeno odgovornostjo, podati svoj prispevek v območje razmisleka. Hkrati pa je bila med nama razdalja – v dobrem smislu: nisva se raztopila v predpostavki, da nama je vse jasno, da sva del ene in iste ‘misli’ ali ‘predpostavk’, ali pa spet po drugi strani v predpostavki, da nama ni nič jasno.
Vse to me je napeljalo na razmislek o vlogi vrednotenja ‘logosa’, besede, smisla in njegovem vplivu na naš način komunikacije. In na njeno “odličnost”. Kako v naš komunikacijski slog ali obliko vstopa krščansko prepričanje, da je svet bistveno smisel, in da je komunikacija nekaj, kar ima opraviti z resnico. Da je z izražanjem mogoče resnico izreči – in da jo je mogoče tudi zakriti.
Bolj ko sem razmišljal o kvaliteti komuniciranja, ki jo prepoznavam v sodobni družbi, tudi pri sebi, bolj sem opažal, da je ta nekako “alogosna”. To pomeni takšna, ki ne verjame, da je s pozornim izrekanjem, z vodenjem misli in uoblikovanjem besede mogoče (ali pa vredno) priti bližje resničnosti. Namesto tega se zateka k mašilom, k sprotnim obvozom, kot da bi bila iskrena komunikacija v nekem smislu nepotrebna, nemogoča in nedovoljena, nezaželjena. Kot da je na mestu skrivanje, zakrivanje – neke vrste nespontanost, ponarejenost. Še drugače: Karkoli, samo ne resnica, ne logos, ne prisotnost.
V zvezi s ponarejonostjo in spontanostjo je potrebno takoj pojasniti par zadev. Iskrenost se pogosto zamenjuje za neurejeno spontanost. Kot da je pred drugim dovolj, da preprosto izliješ to, kar doživljaš. A jaz se pogosto doživljam kot precej neurejen skupek čustev – in če bi samo spontano sledil temu, kar utrpevam in čutim, bi bila moja komunikacija lahko skopa, ali pa kaotična, z nizko stopnjo logosnosti: smiselnosti, oblikovanosti, mere. Spontanost lahko v tem smislu pomeni prevlado patosa, ne pa logosa; prevlado strasti, kaosa, brezformnosti. Zato je treba biti previden do vrednote spontanosti: lahko gre za teološko zmoto, ne pa za ideal življenja v resnici.
V nekem trenutku se mi je porodila misel, da se lahko z nastopom – pa tudi s preobloženostjo, z varnostnimi izrazi, z mašili, s smehom – pravzaprav zaščitimo pred tem, da bi karkoli zares izrazili. In s tem pogosto izražamo neko nejevero: nejevero vase, nejevero v tistega, ki mu govorimo, in nejevero, da se sploh smemo izražati, da je na dobrem, urejenem in potrpežljivem izražanju ter razmišljanju nekaj bistveno dobrega in resničnega. Nejevero v logos, torej. Kot da ni vredno poskušati z izrekanjem besed, besede.
Opažam, da v komunikaciji pogosto nismo velikodušni do tistih, s katerimi govorimo. Velikodušni v smislu, da cenimo njihov čas in pozornost. Da se trudimo biti zbrani, razumni, prisotni. Namesto tega včasih komuniciramo predvsem lastno obrambnost; izrekamo: nič ne želim izreči, nočem, bojim se. S tem kot da izdajamo človeka pred seboj – in hkrati vero v Logos – ko ne verjamemo, da je mogoče z natančnim izrekanjem, s skrbno besedo in z domišljenim, pozornim ubesedovanjem priti najbližje nekemu bistvenemu dobremu in resničnemu.
V mislih imam, da se v medosebnih odnosih pogosto malo hihitamo, prekomerno krilimo z rokami, govorimo preveč kompleksno – kot bi se hoteli zavarovati. Kot bi hoteli med seboj in druge postaviti zid nesmisla: odvečno komunikacijsko navlako, ki ni smisel, ampak njegov nadomestek.
Opisane razlike v pristopu h komunikaciji in “logosu” je mogoče povezati z različnimi kulturami oziroma subkulturami. Opažam, da je v nekaterih okoljih lepa beseda postavljena višje. Spet v drugih pa se kar predpostavlja, da si tako ali tako delimo neko skupno resničnost, in da oblikovana beseda ni potrebna. Tu imam v mislih neurejen, včasih vulgaren govor ter vsesplošno hihitanje – včasih je seveda tudi takšna ‘neurejenost’, ki predpostavlja neko temeljno tovarištvo in sproščenost, na mestu in bi hudo manjkala, če je ne bi bilo. Pogosto pa ni, pa si jo kljub temu dovolimo.
Zdi se mi, da pozicija, ki tega – oblikovanosti misli – ne vrednoti visoko, kot najvišjo vrednoto postavlja neko temeljno tovariškost. To je lahko hvalevredno – in prav s to hvalevrednostjo jo pogosto upravičujemo -, a hkrati lahko implicira, da smo v nekem temeljnem boju z drugo skupino – z neko drugo socialno, politično, morda religiozno skupino. V tem smislu gre za primat “boja”, ne pa “logosa”. (Ali pa spet – dodajam – za nek pretiran strah pred razlikovanjem: naj bo vse eno, vse isto. (Tu je pomenljivo: krščanstvo govori ne o enosti, ampak o e-di-nosti).) To opažam še posebej v nekoliko bolj progresivno-liberalnih miljejih: tam kot da velja, da so “tam nekje” fašisti ali vrednotni drugi, napram katerim je že tako ali tako vse jasno; mi pa smo dobra sila, ki smo neprestano kakor na neki čik-pavzi in na njej ustrezni ravni elaboriranega govora. In potem komunikacija temelji predvsem na lojalnosti, ne pa na misli, ne na logosu.
Po drugi strani pogosteje zaznavam dovzetnost za lepo besedo, za potrpežljivo ubesedovanje misli in za zgolj minimalno zanašanje na neizrečene predpostavke “naše” tovariškosti v kulturnih krogih, ki so bližje krščanstvu in konservativizmu. Kar je, glede na deklariran primat logosa v krščanstvu, precej razumljivo.
Celota našega uprizarjanja je lahko bodisi taka, ki je polna zakrivanja, bodisi taka, ki je zmožna bolj neposredne komunikacije. Oseba je, v končni fazi, persona: maska, nastop. In ta nastop se lahko trudi izraziti sebe oziroma resnico, kot se ji kaže – ali pa se trudi, da se ne bi izrazil.
Zakrivanje pa lahko prevzema najrazličnejše oblike: smeh, preveč zahtevno ubesedovanje, pretirana kompleksnost; tudi to je način skrivanja. Oblika zakrivanja je lahko tudi sarkastičen pristop, pretirano poseganje po besednih igrah. Lahko se skrivaš tako, da pogovora ne jemlješ resno – ali pa tako, da predpostavljaš, da je “bistveno že vse ugotovljeno”. To je morda na neki ravni res, tudi gledano skozi krščansko perspektivo – pa vendar nas logos, smisel in misel vedno vabijo, da raziskujemo: kaj je tam, kaj je v drugem, kaj mi boš ti razodel.
Za konec bi povabil k poslušanju zanimivega predavanja Rowana Williamsa, anglikanskega škofa, ki je nekoč predaval o teološkem načinu bivanja. Med drugim kot značilnost krščanske naravnanosti do sveta in odnosov izpostavi velikodušnost v komunikaciji in potrpežljivost.
Velikodušnost v smislu, da tudi če nekdo nejasno ali okorno ubeseduje svojo izkušnjo, mu gremo naproti. Drugi ni nekdo, ki bi ga hoteli nadkriliti s svojim razumevanjem ali ujeti v šibki izraznosti, ampak nekdo, ki ga želimo razumeti. Ker predpostavljamo, da je v njem vredna drugost – resnica, ki ni del moje trenutne “lastnosti”, ampak je dostopna le v drugem. Potrpežljivost pa pomeni tudi potrpežljivost do kompleksnih stvari, do izrekanj, ki na prvo žogo niso razberljiva. Williams se tu sklicuje tudi na poezijo: na vrlino, da znamo vztrajati pri razbiranju tistega, kar se ne odpre takoj.
To lahko obrnemo tudi nase: logosni, teološki način komunikacije bi bil tak, kjer negujemo notranjo velikodušnost v izražanju. Kjer se trudimo temu, ki mu govorimo, na jasen način izraziti to, kar želimo izraziti. Dodamo lahko še ideal ekonomičnosti komunikacije. Ekonomičnost v smislu, da spoštujemo čas človeka pred seboj – in da mu v njegovem dragocenem času skušamo v mirnem vzdušju razodeti čim več tega, kar želimo skomunicirati.
Poleg besednih značilnosti pa je tu še celota naše prezence. Ta je lahko logosna: takšna, ki verjame, da v komunikaciji naše osebe ni treba ničesar skrivati. Zato zna gledati v oči. Seveda se včasih zdi, da bi morali nekaj skrivati – na primer svojo grešnost. A morda je ravno tu krščansko prepričanje najradikalnejše: da je tudi grešnost vredna, da je odkrita. Ker bo na koncu vse razkrito, in v temelju ni ničesar, kar bi lahko zares skrili.
Ko smo v fizični prezenci redundantni – polni odvečnih gest, tikov, ponavljanj; ko pretirano hitimo ali smo pretirano počasni – so to lahko načini, s katerimi preprečujemo, da bi bili zares tam in da bi izrazili sebe, kakršni smo. So načini, kako preprečujemo komunikacijo sebe s svetom. Nenazadnje s seboj. In s tem, na neki ravni, zanikamo, da je potrebna komunikacija, ne pa skrivanje in razdalja.
***
Kolikor je Logos izraz, beseda, komunikacija, toliko je vse, kar komunicira – in kako neprestano komunicira celota naše osebe! Besede in telo! – stvar odnosa do resnice. Ples.