Zala, razmišljal sem, kakšen je žanr našega življenja. Psihološki triler. Ker vedno znova ugotavljamo, da je vse drugače, kot smo mislili, da je. Naše zgodbe se izkazujejo za blodne: to, kar smo še malo prej mislili, da je osišče sveta (tisti odnos, tisti projekt, tisto zagamano področje, politika (!), svet, mi v svetu – pred svetom …), se izkaže za zmoto, in zgodbo zasnujemo znova. Tokrat so koordinate malo širše, čeprav mislimo, da so popolnoma odprte, prave, resnične, splošne. Ne pa okovi nove epizode trilerja. Ko pogledaš nazaj: koliko epizod! Vrhunska fikcija, predvajana live samo zame, ustvarjana s strani mene samega … In sploh ni fikcija, vsaj ko se predvaja ne. Sanjska resničnost, le da spimo za par let, par letnih časov, par razdobij, se rahlo osvestimo za kako popoldne, kak dan, kak slanovodni utrinek, potem pa spet – nemirni spanec. Psihološki triler – in kaj je bilo sploh res? Naša pripoved ima formo psihološkega trilerja. – Zgodba ni ena, ampak je nekako shizofreno zgodb več. Vsaka po svoje lažna, ker je preveč dramatična, blodno apokaliptična.
Kaj pa, če je žanr – in če sem to ravnokar povedal, le z drugimi besedami in malo bolj na hitro, v skici – evangelij? Literarna oblika. Mogoče