Kaj pa, če nasprotniki v kulturnem boju tako težko pridejo skupaj ne zato, ker bi se tako zelo razhajali, ampak zato, ker govorijo tako zelo eno in isto?
Govorim o na eni strani “ateističnem” in na drugi strani “krščanskem” taboru. Oboji želijo pokazat, da je blizu. Da je blizu – kaj? To, za kar se gre. To je blizu. Torej: Bližje je, bliže kot trdi nasprotna stran.
Kristjan reče: Blizu je, Bog je blizu. Ateist mu ne ostane dolžan: Ne le, da je blizu. Sploh ga ni, tako da ostanemo čisto sami s prisotnostjo – tu in zdaj. To je ta bližina. Kristjan: Ampak to ‘ukinjanje’ Boga v imenu radikalne prisotnosti, nekakšne mistične samote in uprostorjenosti nas lahko sčasoma preplavi z občutkom, da je daleč; daleč za vsemi zakoni narave, čista praznina in hlad; da pravzaprav nikogar ni. Da je vse skupaj ena sama razdalja. Da je vse bivajoče en sam kamen naključja, hladna fizika. Tedaj, v to praznost, v to neskončno prostorskost, zašepeta Bog: Tukaj sem, ne boj se. Ateist mu odvrne: Ujet si v besedno bližino in nagovor. Ne, bliže je. Ne le zašepeta – bližina se čuti že v samem dotiku, dotik nekoga – bližnjega, neznanca, tujca. Dotik, erotični dotik, ki je tako očitno živ, presenetljiv in bližji. Je tako rekoč na razdalji 0 in še manj, oh! In tedaj pravi kristjan: Še bližje je. Sploh ne terja dotaknjenosti. Že v pišu vetra, v zraku – ki te ves obdaja s svojo blagostjo – že tam je, kot duh, kot dih življenja, Bog Sveti Duh. Ateist: Ne, bliže je. Tvoje abstrahiranje, češ, dih kot Bog, že odpravlja intimnost srečanja z dihom kot vselej skrivnostnim in bližnjim. Do intimnosti vsega zaznavnega bližnjim. Bliže je. Kristjan: Bog ti je bližje kot si si sam sebi bližnji. Bog je bližina sama. Pa pravi ateist: A čemu sploh operirati s pojmom Boga, ki namiguje na neko veliko oddaljenost in nepremostljivo razliko med Bogom in Nebogom? Že sam koncept sugerira razdaljo, ki je nasprotna resnični bližini resnično bližnjega. Pa pravi kristjan: Koncept Boga je tu prav zato, da lahko rečemo, kako presenetljivo blizu je; da lahko prek razdalje, ki jo sugerira pojem, ugotavljamo, da temu sploh ni tako; da lahko ugotavljamo božjo kenozo, izničenje, odpravo razdalje, torej: približanje. Bog kot ime subjekta približanja. In celo objekta, in celo približanja samega, oh! Ateist: Kako sholastično, kako filozofsko! In potem spregledaš bližino – dneva, neba, sočloveka, pomladi, telesa, ženske. Kristjan: Ne, Bog je v sebi prav hvalnica vsega, kar se daje ljubiti, torej vsega; vsega, kar se daje spoznati kot bližnje, kot tako zelo bližnje. Bog je to, kar je skupno vsem tem čudesom – ganljiva bližnjost, utrpevanje ljubezni, soudeleženosti v bližini. Bog je tu zato, da ga kličemo kot njegovo lastno preseženost. Kot razpočeno bit; kot curečo bit. Ateist: Ne, resnično je še bližje, je še preden ti začneš s svojimi filozofizmi. Kristjan: Še bližje je temu, preden se ovem nevarnosti svojega filozofiranja … Ateist: In že spet filozofiraš – ne, še bliže je. Tako blizu, kot bi rekli: oh, kako si blizu! Kristjan: Ne, še bliže, v mesu se utrpeva, v tekočinah. Aaaah! In spet: Ne, bliže je! In drugi: Ne, še bliže! Prehiti te z bližino. Drugi: “Ne! Preljubi!”—- [[pridi, naj ti poljubim prsi, najdražja moja]] [poljub … oooh, oooh, aaaa … oooooh …]
Resnični paradoks pa je v tem, da imata prav. Oba. In šele kot oba. In šele kot nasprotujoča si. Bog namreč – oziroma to, za kar pravzaprav sploh gre – ni “blizu”. Bliže je. In prepoznanje tega, da ni “blizu”, ampak “bliže”, je mogoče šele v tem vzajemnem očitanju. To očitanje se lahko na prvi pogled bere kot “Ni res!” Celo kot “Lažeš!”. To je ustaljeni pogled, kulturni boj v svoji vulgarni obliki. Mogoče pa ga je brati kot ljubezensko izpoved; kot zavest o vselej prehitevajoči bližini, ki se ne da ubesediti. “Ne, ne, še bliže je!” ne kot zanikanje, ampak kot pritrjevanje. Kot: “Da, ampak še bolj to, kar praviš. Torej: Ne! Še bliže je.” Kot hkratnost pritrditve in zanikanja. Kot ljubezensko, jakobovsko suvanje z Bogom, boj, ki je obenem ljubeče drgnjenje, postavljanje svoje teže, svoje upornosti na upornost drugega; suvanje, oprijemanje, boj, ljubljenje.
Nihče torej nima prav sam zase. Ne “kristjan”, ne “ateist”. Pač pa šele oba – v njuni skupni hvalnici približanju. Če kristjan obstane pri svojem “približanem Bogu” in ga brani kot nekaj bolj ali manj statičnega in ulovljivega, kot “Boga” torej, se s tem hitro odreče prav njegovi približajočosti. In namesto dinamičnega približevanja Boga ostanemo le še pri Bogu, ki ni nič več “vedno bliže”, ampak le še “blizu”. Ta “blizu” pa se v svoji statičnosti skozi čas izkaže za nič drugega kot “daleč”. Blizu postane ekvivalent daleč. Celo več: neskončno daleč. Pogubljajoče daleč. Peklensko daleč.
In spet – ateist nima prav sam zase. Njegova mističnost – češ, to je to – lahko brez izzivajočega: ne, to ni to, zakrni v čisto statičnost. Poskus zaobiti govor o Bogu, da bi mu s tem kakor da prišli še bolj na sled in še bolj nagovorili njegovo neizgovorljivost, njegov presenetljivi neobstoj, njegovo presenetljivost, se, neizzvan, prelevi v radikalni molk. Nič več ne gre za zgovorno tišino in polno prisotnost. Za “tu in zdaj”. Gre le še za molk in za čisto odsotnost. Ne le razdalja – kakršno bi impliciral “Bog” –, ampak čista odsotnost. Nič, peklenski nič. Ne tu, ne zdaj. Nikjer. In nikdar.
V obeh primerih, na obeh straneh je nevarnost “koagulacije”, zatrditve, utrditve, onemitve. Oba potrebujeta drug drugega. Oh … Da bi lahko bila ona sama; da bi lahko izrazila to, kar sta se namenila in kar se vedno znova namenjata izraziti. O, moja ljubezen …
Oba govorita isto – in zato tak konflikt. Zato tolike vojne. Ker sta hkrati ista in hkrati nista. Njuna različnost je zato, da bi lahko ugotavljala, kako še bolj je res to, kar že sicer prepoznavata, da je res. Da bi lahko bolj neprenehoma vzdihovala …
Različnost lažje sobiva kakor istost. Istost je lahko samo ena. – Šele Trojica omogoči nekakšno večno spravljanje – spravila sta se drug na drugega; spravila sta se z drugim. Kot ena in ista sprava. Eno in isto suvanje, ruvanje, ljubljenje, objemanje.
Borca in suvarja morda na neki ravni mislita, da si nasprotujeta. A bolj in bolj ko se dopolnjujeta, ko se kakor da zanikata, bolj prepoznavata, da je njuno suvanje pravzaprav ljubljenje. In da morda vendarle govorita drug o drugem. Da je morda bližina, o kateri govorita, vendarle njuna bližina, njuna … bojujoča se bližina. Ti …
“Da, prav imaš, ko praviš, da nimam prav. Dopolni me. Ti zapoj. Kdorkoli naj zapoje. Vsi naj pojejo. Jaz preprosto ne znam, ne znam dovolj dobro. Vse, kar izrečem, je laž. O, golobica moja. Ljubezen moja. Oh …” In spet: “Ne, nimaš prav. Tvoja hvalnica ne zadošča. Naj te dopolnim. Nato me dopolni ti. Zanikajva se. Izmenjujva se. Jaz, ti, jaz, ti, … Oh, oh …”
Najino nasprotovanje je zaradi tem večje hvalnice. Ne zaradi vsakega od naju dveh, ampak zaradi tega, kar nama je skupno. Bližina. In noben od naju ne zna tega zares izraziti. Dragi moj ...
Ateizem in ‘kristjanizem’ kot substancializirani obliki apofaze in katafaze. Molčečnosti in izrekanja. Šele skupaj, v medsebojnem izzivanju in medsebojno inducirani dinamičnosti, pravilno molčita in pravilno izrekata. Pravzaprav naj bi bilo to oboje prav krščanstvo sámo. Torej hkrati molk in hkrati izrekanje. Ali, še radikalneje, hkrati krščanstvo in hkrati nekrščanstvo. Hkrati to in hkrati nekaj drugega. A ker krščanstvo po naravi stvari v času (in ta čas je lahko že nekaj minut, že zgolj trenutek) koagulira v neko utrjeno (id)entiteto, je prav, da ga izzove neka druga vednost, neka druga nevednost. Krščanstvo ni ono samo. Je hkrati svoje zanikanje in svoje preseženje. Krščanstvo je vselej tudi že svoja dopolnitev; vselej presenetljiva, vselej škandalozna, vselej nova. Krščanstvo je ime svojega razpočenega sebe, je ime ne-le-sebe. Sebe kot ne-le-sebe. Ko pravi jaz, je v tem že zev. Krščanstvo …
Oh, ne!
[naslovna slika: Luca Giordano (1634-1705) – Jakob se bori z angelom]