»Zdravo je,« so nam rekli starši, ko smo morali pojesti kakšno grenko zelenjavno juho ali ohrovt. Nekaj odbijajočega pač. Ali nam je danes vse življenje tako odbijajoče in neprivlačno kot ohrovt iz otroških let, da se moramo tolažiti s tem, da je zdravo?
Hop, Cefizelj! Za zdravje, pa ja! Težko se ga opazi, saj se šemi v svoje nasprotje. A vešče oko ga, prevaranta, ki predrzno spletkari zoper zdravje, slej ko prej razkrinka – zdravizem … Gre za bralcem najbrž dobro poznano prakso poveličevanja zdravja čez vse mere; za opletanje z retoriko zdravstvenih koristi v povsem nepotrebnih kontekstih. Vem, sliši se protislovno. Ker zdravizem – kot sociologi kulture imenujejo ta kulturno-ideološki trend – je pač za zdravje, ne pa proti njemu, ali ne? Morda. Morda je na neki način za zdravje, je pa v bistvu zoper bistvo zdravja. Namen zdravja namreč ni, da bi bili zdravi, ampak da bi vriskali in peli in plesali in, kot je zapel Iztok Mlakar, »kaj dobrega poje’li«. A zdravizem se je odločil obrniti enačbo.
Karkoli počnemo, počnemo zato, da bomo zdravi. Tako vsaj beremo v raznih blogih in oglasih za sicer še tako privlačne reči. Berem – in vse to spodaj je podkrepljeno s strokovnimi viri! –, da petje v zboru manjša stres! (Kot bi rekli: »Pitje tega sicer odurnega napitka zmanjša stres!«) Da je seks zdrav. (Aaa, potem se pa le lotimo tega res zoprnega opravila.) Da dobri odnosi dobro vplivajo na vaše zdravje. Da je zdravo hoditi na koncerte. (Na, saj sem si kupil čepke za v ušesa, zdaj sem pripravljen.) Berem, da ima objemanje množico pozitivnih učinkov na zdravje. Zdravo da je gledati naše najljubše TV serije. Z medicinsko profesijo podprto je dejstvo, da je zdravo na Filofaksu hoditi po stopnicah. In da tudi ni zdravo biti osamljen. Zdravo je celo biti religiozen, ali vsaj religiozno vzgojen. Ha! Slaviti Boga – to da je zdravo!
Šprica od preobilja
»Zdravo je,« so nam rekli starši, ko smo morali pojesti kakšno grenko zelenjavno juho ali ohrovt. Nekaj odbijajočega, pač. Ali nam je danes vse življenje tako odbijajoče in neprivlačno kot ohrovt iz otroških let, da se moramo tolažiti s tem, da je zdravo? Prav mogoče … Tako si lahko zamislimo sodobnega človeka, ki je sledil vsem zgornjim in še stotim drugim »oglasom«, pojedel vse ohrovte in preračunljivo objel vse ljudi na svoji življenjski poti, hodil na mučne koncerte klasične glasbe in po dolgih letih truda z nepredstavljivim cinizmom in obupom, kakršnega svet še ni videl, v svoji svetlomodri medicinski pižami zavpil: »Zdrav sem!!!« Še komu pridejo na misel Nietzschejevi »zadnji ljudje« iz Zaratustre? »›Mi smo iznašli srečo,‹ govorijo zadnji ljudje in mežikajo.« – »Mi smo zdravi,« govorijo sedanji ljudje in mežikajo (mežikati je zdravo!).
Ravno obratno je. Ne smejemo se, ker je zdravo, ampak smo zdravi, da bi se smejali. Nismo živi, da bi bili zdravi, ampak smo zdravi, da bi živeli. Ne pojemo, ne plešemo in ne ljubimo se, da bi bili zdravi. Obratno je. No, pa bo kdo ugovarjal, da je to v nekem smislu isto, češ: oboje, tako zdravje kot ples, denimo, sta vrednoti. Pa tudi rezultat da je isti: v obeh primerih plešeš in si zdrav. Prav res, kaj se zdaj tako razburjaš … Ne, ni. Ni isto. Eno je ekscesno, drugo je funkcionalno. Ples je ekscesen, buhti od pomena, zdravje pa je funkcionalno, je možnost sama. Je možnost vseh drugih možnosti – plesa, denimo. Malo bolj filozofsko rečeno: ko to, kar samo od sebe kliče, da bi bilo vredno samo od sebe (ples, denimo), postavimo v funkcijo funkcionalnosti (v funkcijo zdravja, torej), v resnici ukinemo možnost, da bi bilo karkoli zares na sebi vredno. Kaj namreč zdravju daje pomen, če ne vse reči, ki se jih lahko veselimo, ko smo zdravi? Prav ta ples, namreč; pa glasba, tišina, druženje – in hoja po stopnicah Filofaksa, seveda. Če pa te stvari, ki se jih veselimo, kadar smo zdravi, povežemo z namenom, da bi bili zdravi, sklenemo zanko totalne funkcionalnosti. Vse postane zgolj uporabno. Nič pa ne šprica iz svoje lastne preobilnosti. Nič ni zares dobro samo na sebi.
Zdravje kot učinkovitost
Primat zdravja kot javne vrednote predvidljivo odslikava sodobne politično-ekonomske in filozofske okoliščine. Sociolog Max Weber je kot eno osrednjih načel sodobnih družb prepoznal njihovo birokratskost, osrednja kakovost birokracije pa je v njeni učinkovitosti. Tudi zdravje v principu pomeni nemoteno, učinkovito delovanje mehanizma, človeka kot telesno-duševnega sistema. Čeprav je zdravje najbrž nekaj univerzalno zaželenega – kdo ne bi rad bil zdrav? –, pa je oklicati zdravje za domala najvišji življenjski cilj precej specifična kulturna odločitev. A razumna – če je naš najširši okvir zamišljanja sveta mehanski. Zdrav človek je v svetu–stroju ekvivalent svetnika v svetu kot skrivnostnem Božjem daru.
“Ko pojemo, plešemo, pišemo ali beremo ali karkoli že lepega delamo z mislijo na to, da je v končni fazi to tudi zdravo, ne pa, ker so vse te reči dobre – pa naj bodo zdrave ali ne –, vsa ta naša početja ropamo za njim lastno smiselnost in dobrost.”
Učinkovita politika, učinkovito gospodarstvo, učinkovito šolstvo, učinkovito zdravstvo in naposled učinkoviti ljudje, zdravi ljudje. Da le vse teče gladko kot sklepi zdravstveno ozaveščenega in ustrezno podmazanega 65-letnika. Pa naj naprava, v katero smo ukoleščeni, naše telo ali pa sodobni ekonomski kompleks počne že karkoli. Važno, da naprava ostaja učinkovita in agilna in močna in zdrava. Čemú?
Dobro, alternativa?
»Kaj te zdaj tako moti zdravje,« bo rekel kdo, »kaj pa je alternativa? K čemu pa naj stremimo, če ne k zdravju?« K dobremu. Zdravje je prevzelo vlogo dobrega. Ker imamo dobro danes pač za zastarel in z metafizično navlako omadeževan koncept. Ker menda ni uporaben, ni učinkovit. Ni ga mogoče prevesti v konkretne ukrepe. Preveč je namreč poetičen, pa utegne zato priklicati različne interpretacije, ki bodo ošibile usklajeno delovanje našega družbenega organizma. A dobro daje nekakšno filozofsko in človeško zadoščenje. Zdravje ne.
Ko pojemo, plešemo, pišemo ali beremo ali karkoli že lepega delamo z mislijo na to, da je v končni fazi to tudi zdravo, ne pa, ker so vse te reči dobre – pa naj bodo zdrave ali ne –, vsa ta naša početja ropamo za njim lastno smiselnost in dobrost. Vsa ta početja potapljamo v neko funkcijo, s tem pa našemu življenju odvzemamo dobršen del poetičnosti in neizčrpnosti. S pripuščanjem logike funkcionalnosti v še tako samozadostne dejavnosti sklepamo naše življenje v notranje zaprto zanko, ki vedno vodi le v nekaj drugega – petje v zdravje in zdravje v petje. To je zanka človeka–stroja. In to zanko je treba prekiniti. Šele ko bomo uspešno prekleli urok zdravizma, morda dospemo do vzvišenega in tako človeškega, že skoraj božanskega vprašanja o dobrem. Ko bomo torej to ta urok razčarali, morda le pridemo do praga (ne)smisla, od tam pa nato strojniškemu vprašanju »koristnosti« v brk zapojemo, zaplešemo, molčimo, se objamemo, mežikamo, gremo peš po stopnicah Filofaksa, nazdravimo in se brez konca ljubimo. Ker je preprosto tako zelo dobro.
***
(Objava je poglavje “Na zdravje!” iz knjige Kraljestvo pred vrati, KUD Logos – naročilo knjige)
