V Angliji imajo te dni burno. Vidim, da se na eni strani na ulicah zbirajo tolpe muslimanov, na drugi strani pa nekakšni domobranci. V sicer večinsko krščanski in sekularni populaciji počasi veča svoj delež islamski živelj. Počasi dobiva svoje male gete, svoja območja vpliva in živi po svoje. Eni sicer bolj, drugi manj rigorozno in tradicionalno. Poleg priseljevanja je tu tudi islamska kultura številčnih družin, kultura, ki je napram krščansko-zahodnjaški … zadržanosti še toliko bolj vpliven faktor demografskih sprememb. Ko si ti dve skupini, domorodci in “odondodci”, prideta na piko, kot recimo v teh dneh, tu in tam zaslišimo pojem “invazija”. Islamska invazija.
Nato običajno nekdo reče, da so to preostre besede. Češ, kakšna invazija neki! Gre zgolj za posamezne prišleke, ki so prišli iskat boljšo prihodnost. Mislim, da se moti. Mislim, da gre za nekakšno invazijo, še posebej, ker je dobršen, če ne pretežen del migracij ilegalen. Torej v principu nezaželen oziroma tak, da je zoper interese ciljne države. In zato, ker je deklariran cilj kulture teh migrantov “misijonarski” – islamizacija pač. Zato invazija. Pač, počasna invazija. Počasno osvajanje. A zdi se, da je Evropa ne želi opaziti. Imam idejo, zakaj ne. Ker je ne zna. Naj pojasnim.
Slabo izvidništvo
Mislim, da ima prste vmes nekakšno nedostojno pečanje naše liberalne politične filozofije in našega družboslovja. Del zahodne tradicije je, da na ljudi gledamo predvsem kot na posameznike. Ker cenimo osebo. To je pač nekakšna dediščina krščanstva, razsvetljenstva, česarkoli pač že. Dogaja pa se, da to našo filozofsko oziroma kulturno in vrednostno osredotočenost na posameznika prenašamo v naš sociološki pristop do družbenih pojavov. Tu, točno tu so kali neke velike slepote. Ker imamo človeka v politično-filozofskem smislu predvsem za posameznika, predvsem za »osebo«, kot radi rečemo, v opazovanju družbenih pojavov, kakršni so tudi migracije in demografske spremembe, prezremo tiste elemente, ki jih v posameznika zazrt pogled ne more zaznati. Kulturno, kolektivno identiteto, denimo.
A naloga družboslovja kot bojda nevtralnega opisovanja družbe ni, da govori sanjavo; da govori, tako kot želi, da bi bilo. Njegova naloga je, da govori realistično. Družboslovje je “izvidnik”, skavt v prepoznavanju družbenega stanja. Vrednote in ideali se morajo v fazi izvidništva še umakniti. Dober izvidnik mora poročati natančno in realistično, če naj poveča možnost zmage. V našem primeru možnost vodenja dobrih in razumnih politik.
Zgolj posamezniki, nobenega islama
Ker torej naše “vrednote” mešamo v naše “opisovanje stanja”, si tega, da v Evropo prodira islam, v naši miselni matrici sploh ne znamo zamisliti. Največ, kar si lahko zamislimo, je, da v Evropo prihajajo posamezniki, ki so muslimani. Islam – kot politično-kulturna entiteta, kot nekaj docela realnega, celo bolj realnega od »množice nebogljenih posameznikov« – v našem dojemanju sploh ne obstaja. Za liberalnega sociologa (ali, če prevedemo: za “demokratično evropsko javnost”) je zato teoretično nemogoče, da bi opazil vdor islama v Evropo. Islama namreč ni. Kulturno-duhovne realnosti ni. Obstajajo le muslimani. Hah, še to ne. Obstajajo »posamezniki, ki so muslimani«. Ne, še bolj nedoločno: »Ki so zaenkrat muslimani«. Vrednostno osredotočenost na posameznika preslikujemo na našo sociološko metodologijo.
***
Vpiši se na listo bralcev
Islamske invazije zato sploh ne more biti. Vse, kar se dogaja, je prihod množice “posameznikov”, pravimo. Ne, ne prihajajo kot posamezniki. Prihajajo kot islam. Kot bojevniki. Kot kultura, kot vera, kot uma. Če bi tem fantom odrekli bojevniškost, bi jih s tem prav mogoče užalili, ne pa jim polaskali, kot si najbrž domišlja kak liberalno prijazni novinar. Ne, to niso “miroljubni” prebežniki, če želimo s tem poimenovati nekakšne apolitične kozmopolitske bojazljivce brez slehernih radikalnih političnih načrtov. Menda niso zapohani hipsterski liberalci z značko “Živi in pusti živeti”. So bojevniki svojega boga, Alaha. A ker kolektivnih identitet že pri sebi, že pri opazovanju naših lastnih, zahodnih družb, ne znamo jemati resno – “Evropejec? Kaj je to?” –, jih ne znamo jemati resno niti pri drugih družbah. Pa čeprav so tam “posamezniki” še toliko manj posamezniki in še toliko bolj “božja vojska”, še toliko bolj “kultura”.
Nikogar ne bomo užalili, če bomo rekli, da muslimani osvajajo Evropo. To je za kakega mladega Ahmada najbrž kvečjemu laskavo, hkrati pa gre še za realističen opis stanja. Ali vsaj bolj realističen od opisa, ki deklarirane duhovno-politične cilje te ali one kulture popolnoma zapostavi. Dve muhi na en mah, torej. – In kaj zdaj?
***
/Del bloga je izsek iz knjige Kraljestvo pred vrati – NAKUP/