Nikoli nisi tako zelo iskren s seboj,
da se ne bi za vogalom tvoje lastne prestrašene misli
skrival povsem nov svet.
Torej dobesedno nov. Novokrščen. Pomladen.
Eno samo misel naprej.
Še bolje: eno misel nazaj – za zastorom tiste misli, ki zanjo misliš, da je resnična.
Pa ni.
Tvoja prestrašena lažnost je neizčrpna.
Torej, z vidika Resnice, ki je torej neizčrpna – Aleluja!
Najbrž temu pravijo duhovnost.
Duhovnost kot realnost meta-odnosa do sveta,
na podlagi katerega se svet
(in vse vidno in nevidno)
kaže zdaj kot takšen, zdaj takšen.
Moli, bedak.