odrešenje in takšnost življenja

mar ni potem življenje 

mar ni potem misel

ne, nisem živ – nisem ločen od svojih lastnosti, svojih doživljanj. One so moje bistvo.

misel je vedno misel o nečem.

življenje je vedno takšnostno. in kot tako

je odrešenje.. nekaj, kar se zgodi v okviru takšnosti življenja – in nujno predrugači (kvečjem) to takšnost, saj drugega ni. No, rodi nas v novo življenje. Ampak kolikor je življenje življenje le v njegovi vsebini, če je vsebina klavrna, tudi odrešenje ni bogvekaj (?..).

siromak, osamljenec, nesrečnež – kaj mu bo odrešenje?

gre za spoznanje, da ni nič (tosvetnega) absolutno pomembno? Ali v čem.

kaj bo odrešenje siromaku, ki ga nihče ne ljubi?

odrešenje naj bi življenje pokazalo v prenovljeni, prej nesluteni in neobstajajoči razsežnosti. A vse čudovite glasbe sveta, najlepše barve in mavrice – pa če naj jih uzre v še tako odrešenjski luči – če nima človeka, ki bi ga ljubil…

Bog te ljubi – pravi Odrešenje. Kaj je to ‘ljubi’? Pozabil sem, pravi siromak. Brez izkustva…

Gre za pomembne probleme – ker –  v kolikor je potek/uspeh življenja pomemben za ‘moč’ odrešenja, je uspeh življenja potem (na nek način) absolutno pomemben.

ali lahko odrešenje doseže človeka, ki ga nihče ne ljubi, ki so ga vsi zapustili… Ali lahko tak človek doseže ‘razsvetljenje’?
Ali nismo vsi ta človek? Ne, nismo.

Nekaterim je naključje/usoda/Božja Previdnost prinesla srečo, uspeh, ljubezen, družbo – drugim pa ne. Boga vmešavat v ta prepad kot nekoga, ki bo oboje povzdignil na višjo – enako visoko raven in s tem izničil to zev, je neumno – če je življenje vedno ‘takšno’ življenje.

Še to: Kolikor je življenje vedno ‘takšno’, tudi niso za vse ljudi nebesa enako popolna, enako čudovita, enako srečna. Nebesa, kot sinonim za najvišjo popolnost, so za človeka, ki je v življenju doživel veliko sreče (a morda še več nesreče), drugačna od nebes človeka, ki v življenju ni čutil ljubezni – morda celo materinske ljubezni ne – za takega človeka nebes skorajda ni (?). Tako da – je vzgoja otroka/človeka absolutno pomembna, saj objektivne absolutne popolnosti, ki bi bila skupna vsem, ni. Ni enakih nebes za vse! Nebesa so za posameznika stvarna na podlagi njegovega občutenja sveta in življenja, na podlagi življenjskih izkušenj, okolja. Niso za vse ljudi enaka nebesa. Niso uravnilovka. (kolikor so nebesa končno Upanje).

v kolikor je življenje takšno.. in zdi se, da je…