Dajte mi pomladno obredje – na jutro Prvega dne moremo slaviti!
v soju te premoči in te zmage, zmage tega jutra, se bodo od zdaj zbujala vsa jutra pomladi in vsa jutra poletja in vsi poletni dnevi in večeri. V taistem soju, ki danes proglaša svojo ljubeznivo prevlado, boš morda zaljubljen, boš morda srečal Človeka, soj taistega zmagoslavnega sonca bo še dolgo svetlil obraze tvojih dragih, v tem zmagoslavju boš morda umrl.
– Da, morda so zato pomladi tako močne – ker edine one morejo biti zadnje. Smrt se ne šteje po zimah, ne po čem drugem, a po pomladih se šteje – to je bila moja zadnja pomlad, bomo rekli.
Oni dan sem prvič spremljal spuščanje ladjic z lučkami po potoku, po Gradaščici. Množica otrok in njihovih v svet govorečih glasov in svetlobo občudujočih oči ter njihove ladjice – hvala, ati – ki so jih spustili, da bi proslavili dan, ko se ptički ženijo. Da bi proslavili Pomlad.
Zdi se, da je nihče ne proglaša; tako je močna, tako neumevna, da so nanjo pozabili vsi politiki, politični komentatorji na spletiščih, pa tudi cerkveni pridigarji, ki čakajo ali na alelujo ali pa na maj, da zapoje Mariji. Ne, ne bomo je pozabili – spisali bomo obredje (tj. sveto Brezbesedje) za oznanjanje Resnice. Našli ga bomo – sveti zapis – v izročilu sveta, in ga ponavljali, sveto ponavljali (kot ga morda že ponavljajo stare žene in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus, ki je od mrtvih vstal)
Dajte mi obredje, besedno in še kakšno bogoslužje, dajte mi sveto brezbesedje, da ga zapojem, da ga skupaj zapojemo!, ples, da ga zaplešemo, ker se je noč prevesila v dan. V svete knjige zapišite besedo pomlad, in ne branite vanje imenom rož, imenom drevja in zelenja…