Bog so (ne-moje) Oči, ki le skoznje lahko vidim svet-sebe. Pa ne, kakor da je Bog tak, kakor bi bile oči sveta, ampak da je Bog (Bog, le kolikor je) Oči.
In če je Bog Oči sveta, potem je svet, kolikor je, le skozi njegove oči, in je ves Božji, in ne moremo govoriti o Bogu kakor o vsebini (kakor bi rekli: “Bog, blagoslovi nas!” ali “Bog, daj nam zdravja!”), kajti Oči so prazne in prosojnost je bistvo oči. Kolikor pa so oči ne-prazne, toliko niso več oči; skoznje namreč ne vidimo.
Brez Boga tako ni sveta, z Bogom, bivajočim v svetu (kar nujno pomeni: manj v svetu kakor ves svet sam je skozi Boga), pa ne vidimo sveta, kakor je skozi Božje Oči.