Odziv na intervju dr. Irene Šumi na Valu 202: “Še zadnjih nekaj popravkov, preden lahko začnemo z demokracijo”

Na programu Vala 202 sem ravnokar poslušal pogovor z antropologinjo dr. Ireno Šumi, v katerem je bilo v ospredju vprašanje antifašizma v sodobni družbi. Strokovnjakinja je pomenljivo poudarila, da antifašizem ni zgolj politična, pač pa tudi moralna pozicija, moralna oznaka – označuje boj za osebno svobodo; za pravice žensk, takšnih ali drugačnih manjšin, itd.

– Seveda je antifašizem s svojo zelo jasno politično agendo tudi moralna pozicija – podobno kot je denimo konservativizem, včasih imenovan tudi kot antimodernizem. Razlika je le v tem, da so se predstavniki konservativne politične struje v zadnjih dveh stoletjih, soočeni z procesi demokratizacije, navadili sestopanja s piedestala moralne resnice. Konservativci so postali demokrati – zavedajo se, da morajo svojo Stvar (ki povsem evidentno zadeva vprašanje morale, vprašanje glede “prav in narobe”), znotraj demokratične razprave cinično predati na oder javnega foruma.

Konservativci so se spričo pozicije odrekanja svojemu monopolu navadili, da v demokratični družbi ne morejo več zastopati a priorno moralno vzvišene pozicije. Napredni, antifašistični tabor izkušnje s sestopom s piedestala gotovosti kot da ni imel. Oziroma: morda preprosto ni razumel temeljnega sporočila padca berlinskega zidu: Če se je moralni primat konservativne politične opcije rušil skozi vso 19. in 20. stoletje preko vznika javne sfere in preko neštetih političnih bojev z na novo legitimiziranimi političnimi akterji – državljani -, bi se s političnim propadom “razsvetljene, idealne, napredne ideje družbe ljubezni in pravičnosti” tudi ta, progresivni pol, moral navaditi na nekakšen demokratični cinizem – na temeljno distanco do lastnega prav.

V intervjuju pa bode v oči še nekaj. Vloga znanosti v politiki. Gostji v studiu nikakor ne mislim kakorkoli spodbijati znanstvene avtoritativnosti. Za to nisem kompetenten. Gre za to, da je v 21. stoletju mogoče z avtoriteto (družbene) znanosti tako jasno – in brez posebne zadrege! – zastopati določene politične ideale ter celo diskvalificirati politične nasprotnike. Kot da se ni naslomba na avtoriteto, optimizem, gotovost in absolutnost znanosti v 20. stoletju za človeško raso vsaj dvakrat iztekla zelo klavrno.

Ob koncu intervjuja v navezavi na sicer povsem smiseln razmislek o vplivu besedišča na naše dojemanje antropologinja predlaga nadaljnje oženje prostora politično legitimne pluralnosti, s tem ko za danes zgodovinsko zaznamovani pojem “antifašizem” predlaga novo ustreznico – “antidehumanizacija”. Kakor da – samo še ta izraz spremenimo, potem pa se lahko demokracija čisto zares –  začne!

Blaž Podobnik