Katero igro se gremo? Maske!

Moram priznati, da sem kar malo razočaran nad (ne)uporabo domišljije v času koronakrize. Ob vseh nadnaravnih močeh, ki jih maske kot glavno orožje zoper zahrbtnega zlikovca premorejo, smo dopustili, da ostajajo v principu dolgočasen in nadležen del našega vsakdana. Kje je tu zabava? Kje je tu špas, cirkus? Kje so animatorji, kje je skriti zaklad in kje so točke?

Maske niso nujno le koristne (na nek že prav dolgočasno abstrakten način). Lahko so tudi zabavne. Da, a v dani situaciji smo pedagogiko igre preprosto pustili v zaprtem učbeniku, ko pa bi lahko predstavljala tako potreben lek za dobesedno duhamorno stanje (če zdravila že v kemični obliki nimamo).

“Pedagogiko igre smo preprosto pustili zaprto v učbeniku, ko pa bi lahko predstavljala tako potreben lek za dobesedno duhamorno stanje.”

Maska-Dublin-Budim-Pešta

Kako dosežemo, da otrok nekaj naredi? Če mu rečemo “Naredi to!”, bo prav mogoče rekel “Ne bom!”. Če pa mu rečemo, ali boš to naredil na ta način ali na ta način, pa bo svojo svobodo izkoristil v danih koordinatah – in si pač izbral ljubši način. Zato bi lahko vladni komunikator rekel nekako takole: “Dve možnosti sta. Lahko se greste Véliko igro ‘Maska Dublin Budimpešta’, lahko pa samo nosite maske.”

Pa bo rekel upornik: “Mask že ne bom nosil. Se že raje grem to bedasto igro!” Ali pa: “Te bedaste igre se že ne grem, že raje nosim te klinčeve maske!” V obeh primerih ste zmagali!

No, o kakšni igri govorim? Ne vem! Kar nekaj sem si zmislil. Poanta je v tem, da rečete, da gre za igro. Ko imate opravka z otroki (in pogosto smo vsi vsaj malo otroci), bodo mnogo bolj učinkoviti, če bodo mislili, da gre za igro. “Skupina, ki iz tal pobere največ papirčkov, zmaga (in dobi piškot)!” In že papirnate smeti postanejo čisto zlato. Hokus pokus!

Samo ne povejte resnice

V filmu “Življenje je lepo” Roberta Benignija lahko najdemo navdih za ustvarjalno in svetlogledo soočanje z življenjskimi izzivi. V tem duhu bi lahko vladni komunikator – ali pa vrhovni državni animator, ki bi ga uradni komunikator napovedal neposredno po svojem nagovoru – rekel na primer takole: “Pravila igre so takšna: Nadenite si maske, da lahko mimoidočim v mislih lažje narišete brke, če so moški, in šminke, če so ženske – ali obratno!” Ko pride drug teden (ali pa drug dan) in postane izziv že dolgočasen, se razlog za maske zamenja.

“Prekrijte si usta in nos ter si pod pokrivalom vsakega mimoidočega predstavljajte najlepši možni nasmeh, nasmeh srečnega in dobrega človeka.”

“Tudi tokratni izziv vključuje maske. Tokrat na maske napišite/narišite nekaj lepega, naj bo to beseda ali preprosta risba, nekaj, kar vam veliko pomeni in s čimer boste mimoidočim polepšali dan. Mora pa se začeti na črko D.” Nov izziv: Naredite in nadenite si masko v vzorcu, na katerega se spomnite ob besedi “Jutro”. Nov izziv: “Prekrijte si usta in nos ter si pod pokrivalom vsakega mimoidočega predstavljajte najlepši možni nasmeh, nasmeh srečnega in dobrega človeka.”

Zmišljujte si!

Ali pa: “Ta teden je našo galaksijo zajel poseben val energijskih motenj, ki motijo ustaljena pravila prostor-časa – in sicer na način, da zrak, ki ga izdihate, nemudoma postane zrak vaših ljubimcev. Nadenite si torej maske, da boste neprestano v zaupni toplini diha vaše ljubezni.”

Ali pa: “Tisti, ki vas bolj odrešuje misel na zelenje, imejte danes zeleno masko, tisti pa, ki vas bolj osvobaja misel na modro nebo, imejte pa modro, tisti pa, ki pa misel na nočno nebo, pa črno s pikami. Samo te tri možnosti so.” Ali pa: “Ta teden morate nujno nositi enako masko kot nekdo, ki ga imate radi. In ne sme biti klasična modra zdravniška maska – itak, da ne.”

“Ne, nimamo vas za norca. Mi imamo za norca smrtonosno bolezen. Vzeli smo jo za talca naše igrofilije!”

Če epidemija še vedno vztraja, si morate izmisliti nove in nove izzive. Nikdar pa ne smete ljudem povedati, da z maskami rešujejo življenja. Ne bojo vam namreč verjeli. To jim lahko rečete le v kontekstu igre: “Ta teden nosite maske in si predstavljajte, da z maskami kot z nekakšnim čudežnim orožjem rešujete življenja dedkom in babicam, ki nosijo štrikane puloverje.”

Bogate nagrade

Ker se nagrada ponuja kar sama od sebe, lahko vsem, ki bodo uspešno sodelovali v igri, obljubite tudi nagrado (tistim, ki se igre ne grejo, pa nagrade ne obljubite – maske pa morajo vseeno nositi). “Nagrada je, da bodo starejši v vaši družini oziroma bližini na dan zaključka igre lahko poslušali drugi stavek Beethovnovega koncerta za klavir in orkester št. 5 v Es-duru.”

No, če takšna ponudba ne bi bila dovolj prepričljiva, jim lahko ponudite tudi prvi in tretji stavek, sicer pa lahko še vedno vsakomur date 1000 € ali pa kak dober počitniški aranžma.

Ne, nimamo vas za norca!

In če bi vam, predsedniku vlade, kdo zgroženo zabrusil: “A nas imate vi slučajno za norca?!” Bi rekli: “Ne! Mi imamo za norca smrtonosno bolezen. Vzeli smo jo za talca naše igrofilije! Mislila je, da nas lahko zamori, pa nas je razvedrila kot le kaj. Če bi vedela, da bo naletela na tako igrive ljudi, bogve, če bi sploh poskusila s svojim obstojem!”

Še najbolj bridek del te igre bi bil pogled na tiste, ki se iz nekega čudnega uporništva igre niso šli – in so zgolj – nosili maske, misleč, da jim je težko. No, morda pa bi tudi oni svoje zadoščenje našli v tem, da se jim tako brezvezne in za lase privlečene igre ni bilo treba iti. – Saj pravim, zmaga v vsakem primeru. Korona pa bi se odkotalila v zgodovino kot čudna razpoka v sivem brez-dogodju, kot spomin na čas, ko so se ljudje naučili igrati – in skrbeti drug za drugega.