Danes so Socialni demokrati dobili novo predsednico. Ob takšnih priložnostih novinarji običajno sprašujejo politične komentatorje, kaj ji napovedujejo. Eni analizirajo program, drugi se dotaknejo šibkih (ali močnih) organizacijskih sposobnosti ali pa borne povezave s terenom ali kaj takega. Le malo pozornosti pa običajno posvetijo politikovi karizmi. Sam pa menim, da osebna avra predstavlja vsaj pol politika kot politika. Na drugo stran pa nabašite, kar želite. In ko govorimo o ge. Fajon, lahko o avri rečemo marsikaj.
Ge. Fajon ne moremo očitati, da ji jezik ne teče lepo. Ampak – mogoče je ravno to problem. Ko jo poslušam, imam občutek, da tudi sama zase misli, da ji jezik lepo teče. Zveni tako, kot da misli, da ve več, kot ve novinar ali pa njen politični sogovornik; No, morda pa se temu odtujenemu, pozitivistično samozavestnemu načinu komunikacije reče kar “bruseljskost”?
“Z vsem spoštovanjem do nove predsednice SD, ampak v njenem načinu govora je – vsaj meni – nekaj… odbijajočega.”
Po vtisu, ki ga ustvari, me malo spominja na Josepha Bidna. Nekakšna brezosebnost, ali pa “nadosebnost” veje iz nastopa. Kot bi govoril brezosebni zastopnik (socialne) “pravičnosti”, ki je svojo človeškost za časa opravljanja zaupane mu naloge pospravil v garderobo. “Zdaj je čas, da uveljavimo Pravičnost, in tem bolj prepričljivo se pri tem nasmihamo in se pretvarjamo, da smo običajni ljudje, tem bolje za našo Stvar.”
V njenem načinu komunikacije je nekaj – odbijajočega, ponarejenega, nekoliko vzvišenega in oholega … Ne da ti občutka, da je vsaj malo zmedena; da ni povsem gotova v svoje besede; da bi se ji lahko resno zataknilo pri argumentaciji ali izgovorjavi. In to odbija. Še posebej, če si predstavnik socialne demokracije, stranke, ki naj bi zajela širok krog prebivalstva, tudi in predvsem srednjega, nižjega srednjega sloja. Židan, ki mu ni bilo težko očitati retorično nepopolnega nastopa, pa je po drugi strani priljudnost izkazoval s svojo nerodnostjo in vsaj občutkom sramežljivosti.
“Politiki z osebnostjo so v nekem smislu predpogoj dobro delujočih demokracij.”
No, pa da ne bo pomote. Ne dvomim v njene plemenite namene, prijaznost, dobrosrčnost in kar je še takega, kar nas pri človeku vabi, da ga spoštujemo. Navsezadnje za tak dvom niti nimam mandata. Le ugotavljam, kako se približati ljudem. Tako, da se ti zatakne. Tako da si zmeden. Tako, da daš občutek, da si sam sebi vsaj malo bedast. Svojo demokratičnost, spoštovanje ljudstva izpričaš s tem, da imaš svoja prepričanja oziroma prepričanja svoje stranke za – svoja, za osebna, ne pa za splošno veljavna. Ampak o tem sem pisal že drugje.
Razsipni Pahor
No, z vidika avre je zanimiv tudi eden od njenih predhodnikov, predsednik Pahor. Pahor je v nekem smislu čisto nasprotje Fajonove. V intervjujih da občutek, da čisto ničesar ne skriva. Da je iskren, da – vse pove. To pa je spet lahko problem! Želim si predsednika, ki mi bo dal občutek, da ni povedal vsega, da besede ljudstvu odmerja premišljeno – glede na to, kaj meni, da je dobro, da ljudstvo v danem trenutku sliši oziroma (iz)ve. Če pa imam občutek, da ničesar ne skriva, potem imam hkrati občutek, da predsednika, ki bi obstajal neodvisno od njegovih zanesenih besed – sploh nimamo!
Simpatičnost kot del politične kulture
Zadnjič sva s kolegom govorila o ideološki torti slovenskega volilnega telesa. Ugovarjal sem mu, da rezultati anket oziroma volitev preprosto niso reprezentativni glede ideoloških preferenc ljudstva. Ljudje volimo tudi osebnosti. Karizmatični in osebnostno prepričljivi predsedniki so v tem smislu pomembni tudi zato, da volivcem omogočijo, da volijo za svojo stranko, za opcijo, ki podpira njihove vrednote. Sicer so pač primorani voliti stranko, ki jim je druga najbližja (če imajo vsaj tam srečo z vodjo!). Politiki z osebnostjo so zato na nek način predpogoj dobro delujočih demokracij, ne pa zgolj češnja na vrhu torte idej.