Ne oklepaj, druga pisava

Pričakovanja o tem, koliko časa naj bi še trajalo to izredno stanje, vplivajo na našo interpretacijo tega obdobja v naših življenjskih pripovedih. Sam sem si to obdobje, “ki ga bo bržkone v mesecu-dveh konec,” nekoliko lagodno in lenobno interpretiral kot nekakšen čas v oklepaju, pavza, izvzel sem ga iz polnovrednega članstva v času, ki si ga ponosno slikam kot bogati čas potekanja mojega življenja. Pri takšni razlagi sem si pomagal z mislijo, da verjetno nisem edini, ki mu je ta čas podrl delovni in študijski ritem – in da pač v ta življenjski oklepaj ne vstopam sam, ampak skupaj z množico lagodnežev, tako rekoč z vsemi ostalimi. Živeti v oklepaju je pomenilo biti opravičen običajnega življenjskega elana, standardne produktivnosti in optimizma. A če bo, kot se napoveduje, tista stara dobra normalnost v polnosti nazaj res šele proti koncu naslednjega leta, velja z življenjem v oklepaju zaključiti že zdaj – in preprosto začeti pisati vsakodnevno zgodbo svojega življenja vsaj do nadaljnjega z neko drugo pisavo.