Argument za kar največjo pravno zaščito pred spolnim nadlegovanjem oz. spolnimi zlorabami – v obliki pravnega koncepta “samo ja pomeni ja” je samorazviden: kar se da zaščititi spolno integriteto posameznika. Vrednota zaščite telesnega dostojanstva je javno prepoznana – nenazadnje se na svojstven način pokaže ob grozečih komentarjih pod kako od novic o spolnem predatorstvu.
V predlogu torej izstopa vrednota varnosti. – Mnogo manj so razvidni argumenti proti takšni ureditvi. Zato je dobro, da se vprašamo, zakaj ureditve “le JA je JA” nismo imeli v veljavi do sedaj. Najbrž ne iz čiste, nerazumne brezbrižnosti do žrtev neželenega posega v njihovo telesno nedotakljivost. Nisem pravni strokovnjak, zato na področju prava puščam razpravo pravnikom. Razbiram pa možne posledice predlagane spremembe na področju dojemanja naših odnosov.
Pri vprašanjih, kot je to, se hitro zgodi, da je razpravljalec, v kolikor brez zadržkov ne podpre predlaganih sprememb, obtožen nizkotne brezbrižnosti do žrtev, do šibkejših. Še posebej če je sam moški, močnejši torej. – Naj že tu povem, da predlagani spremembi niti ne nasprotujem, niti je ne podpiram – da se torej dokončno o njej sploh ne izjavljam. Dejstvo pa je, da neke zakonske spremembe ni mogoče razumno utemeljiti, če ta ni soočena s kar se da širokim naborom njenih morebitnih negativnih plati. Vesel sem, da Inštitut 8. marec to temo odpira – saj je razprava o tem, kaj v naši družbi narediti za večjo zaščito spolne integritete in dostojanstva šibkejših, pomembna.
Razprava ni banalna
Kot prvo je pomembno ugotoviti, da ta razprava ni banalna. Da pri predlagani spremembi ne gre zgolj za droben popravek dikcije v nekem zakonskem odlomku; za popravek, ki bo zgolj povečal učinkovitost pri zaščiti iste vrednote. Predlagane spremembe se dotikajo naših predstav o tem, kaj je intima, kaj je država, kaj je zaupljivost, kaj varnost. Na vsak način pojmi s težo.
“Če je absolutna varnost zagotovljena že vnaprej, odnos nima več potenciala postati vir varnosti. Varnosti, ki izhaja iz zaupljivosti in spoštovanja med dvema posameznikoma kot osebama, ne pa iz vsesplošne nezaupljivosti do posameznika kot državljana.”
Temeljna vrednota, ki je razvidna iz intence predlagateljev, je varnost. Varnost posameznika pred posegom v telesno nedotakljivost. To varnost naj bi zagotovila država. Kot že rečeno, biti zaščiten je vsekakor dobro. A kaj je alternativa tej “od države zagotovljeni varnosti”? – Nevarnost. In ravno ta potencialnost nevarnosti v odnosu med dvema omogoča občutek varnosti znotraj odnosa. Če je absolutna varnost vselej zagotovljena že vnaprej, odnos nima več potenciala postati vir varnosti. Varnosti, ki izhaja iz zaupljivosti in spoštovanja med dvema posameznikoma kot osebama, ne pa iz vsesplošne nezaupljivosti do posameznika kot državljana.
Gre torej tudi za vprašanje, koliko želimo dopustiti, da smo tudi v situacijah, kjer smo najbolj intimno prisotni, opazovani kot pravni subjekti, podvrženi okornim pravnim trditvam (te so pač vselej okorne), ali pa raje kot povsem svobodne osebe v moralno tenkočutnem in odgovornem odnosu z drugo osebo. Koliko želimo ohraniti sfero odnosov, kjer je možno čutiti radikalno ranljivost – in iz nje izhajajočo varnost. To se, vsaj meni, ne zdi malo. Ker pa sem moški, se težko uživim v vrednotenje tega s strani šibkejše osebe.
“Tipična izjava (ali gesta!) v zapeljevanju je dvoumna, saj ravno s tem daje zapeljevanemu prostor, da s svojim odgovorom nanjo potrdi ali ovrže drznejšo od interpretacij. In tako naprej in tako dalje.”
Konsenzualnost v pomenu “verbalno izraženega strinjanja” kot že rečeno zagotavlja maksimalno pravno varnost – potencialni žrtvi. Ta maksimalna varnost potencialne žrtve kršenja telesne integritete ima seveda svojo ceno v nevarnosti za potencialno drugo žrtev – žrtev posega v dobro ime obtoženega. Pa tudi v splošnem značaju vseh razmerij, ki vključujejo spolnost. Presojanje o predlagani spremembi mora vključiti tudi ta razmislek.
Dvoumnost vsakega zapeljevanja
Če je kaj na tem svetu zares dvoumno, so to replike v procesu zapeljevanja. Zapeljevanje je ena sama dvoumnost ter – prekoračevanje postavljenih, oziroma, bolje rečeno, odkritih meja. Tudi fizičnih. Zapeljevanje je nevarna igra, v kateri udeleženca polagata na mizo svoj (moralni) sram, svojo (pre)drznost in svojo sposobnost razbiranja in dajanja nejasnih signalov. V tem je njegov čar. Tipična izjava (ali gesta!) v zapeljevanju je dvoumna, saj ravno s tem daje zapeljevanemu prostor, da s svojim odgovorom nanjo potrdi ali ovrže drznejšo od interpretacij. In tako naprej in tako dalje.
“Hudič se skriva tudi v tem našem nadvse hipokritskem popolnem ločevanju med vizualno in fizično spolno nedotakljivostjo.”
Zapeljevanje je pot od tega, da se dojemamo kot neznanci – s pripadajočo pravico do osebnega prostora, do tega, da se dojemamo tako rekoč kot eno – da prekoračujemo vse – fizične in psihične – meje naših teles in duhov. Zapeljevanje nosi v sebi moment nasilja – saj z vsako potezo prehajamo od polj, ki smo jih že prepoznali kot osvojena, do minimalne prekoračitve teh meja. Vso to igro pa omogoča tiha in neizrečena predpostavka svojevrstne zaupljivosti. – To, da bi v sferi, kjer je neka oblika dvoumnosti takorekoč pravilo, uvedli zakonsko potrebo po ukinitvi vsake dvoumnosti, kliče k pozornosti.
“Ukrasti poljub”
V razmislek se nam daje tudi tako popularna holivudska sintagma “kraje poljuba”. Ali smemo nekomu “ukrasti poljub”? Odgovor je sledeč: Moralno – smeš (tenkočutno si namreč presodil, da je to v duhu porajajoče se zaupljivosti), pravno – vprašljivo (pravno namreč ni izključena možnost, da bi “okradena” oseba naslednji dan podala prijavo; pa recimo še, da je bila večer prej vinjena). Običajno je situacija obrnjena: Pravno gledano smemo marsikaj, moralno gledano pa malo manj. To, da si lahko tokrat zamislimo obratno dinamiko, je povedno in na svoj način strašljivo, totalitarno.
Alternativa za preživetje zaupljivosti
Delna alternativa zakonsko relativno intruzivni ureditvi je prepoznanje telesne nedotakljivosti kot visoke moralne vrednote, nenehno, ponavljajoče pridiganje (da, pridiganje), grožnje z družbeno stigmo za prestopnike in tako dalje. Del alternative pa je tudi vsaj minimalna puritanskost v javni sferi – vključno s sumničavostjo do vseh kulturnih praks (še posebej na področju oblačilnih trendov), ki manjšajo pomen spolne (tudi vizualne!) nedotakljivosti.
(Mimogrede: Če vprašate mene, se hudič skriva tudi v tem našem nadvse hipokritskem popolnem ločevanju med vizualno in fizično spolno nedotakljivostjo – ampak o teh mojih radikalno konservativnih stališčih morda raje kdaj drugič.)
Par disklejmerjev
Disclaimer: Že slišim ogorčene odzive, češ da zločin napravljam zgolj za nemoralnost. No, poleg tega, da govorimo o primerih, ki trenutno še niso opredeljeni kot zločin, naj povem še to, da, skupaj s Foucaultom, menim, da je ni močnejše oblasti, kot je oblast konceptov, s katerimi nas okolica opremlja za pripovedovanje našega lastnega življenja – oblast naše notranje strukture. To dobro vemo vsi, ki smo se kdaj bali pekla.
Še zadnji disclaimer: Kot že rečeno, tvarino premalo poznam, da bi lahko dajal dokončne sodbe, celo da bi se lahko z gotovostjo opredeljeval za ali proti predlagani spremembi zakonodaje. Zapisal sem samo nekaj misli, za katere menim, da bi morda lahko prispevale k tem širši in kakovostnejši javni razpravi na to temo.
1 comment
Comments are closed.