Ste zasledili “incident”, v katerem se je evropska skrajna desnica postavila v bran pravicam muslimanov? Ali pa tistega, v katerem je skrajna levica daljnega Vzhoda tamkajšnjo islamsko skupnost vzgojila v svobodne in neodvisne državljane? Ali kako je ena od slovenskih cerkva ubranila nič manj kot temeljno državljansko svoboščino? Več kot dovolj materiala za analitični sken vprašanja, kaj je svoboda in kaj pravica – pri nas, v našem okolišu in širom po svetu.
Le Pen se postavi v bran religioznim skupnostim
Pred tednom dni je na eni od francoskih televizij potekala debata med francoskim notranjim ministrom – “sekularističnim Macronovcem”, ter vodjo populistične desnice Marie Le Pen. Minister vlade, ki v teh dneh poskuša z uvedbo restriktivnejše zakonodaje na področju religijskih organizacij, s katero bi izboljšali nadzor zunanjega financiranja muslimanskih verskih skupnosti, je desničarski političarki očital, da je glede vprašanj, povezanih z islamom, vse preveč nežna – da “potrebuje več vitaminov za krepak nastop!” Vidno začudena Le Penova se je odzvala z izjavo v bran popolni svobodi religijskega povezovanja. – Kakšen obrat, kakšno presenečenje!
Lahko se vprašamo, kako je mogoče, da političarka, ki je znana po svoji antimigranstki retoriki, in ki jo večkrat okličejo za kseno- in islamofobno, tako suvereno zagovarja pravico do svobodnega religijskega povezovanja in življenja. – Najbrž zato, ker se zaveda, da je biti svoboden v odnosu do temeljnega – do božjega, numinoznega, resničnega in intimnega – temeljna pravica, ki človeku šele daje dostojanstvo. “Če ljudem nismo zmožni ponuditi takšne temeljne pravice, oziroma če bi zagotovitev te temeljne pravice lahko ogrozila našo varnost in način življenja, jih rajši sploh ne sprejmimo,” bi si lahko zamislili njen argument. Sounds legit. – Le Penova si človeka oz. državljana kakor da ni zmožna zamisliti brez te temeljne pravice. Gérald Darmanin pa kakor da.
“Uspešno smo izkoreninili spolno neenakost!”
Če je francoski naprednjaški minister javno zagovarjal “malo več odločnosti” v boju proti reakcionarnim trendom v islamu, so njegovi daljnovzhodni kolegi to odločnost že udejanjili. Seveda še zdaleč ne gre neposredno primerjati relativno blagih poizkusov francoske vlade ter genocidnih grozodejstev komunistične partije, a apologija svojega početja – delovanja “prevzgojnih centrov” v provinci Xinjiang, ki jo je na pritiske ZDA Američanom ponudilo kitajsko predstavništvo v ZDA, je žalostna in zlovešča karikatura naprednjaškega projekta. Svoja koncentracijska taborišča so na Twitterju – brace yourself! – upravičili z naslednjo izjavo:
“Študija je pokazala, da je proces izkoreninjenja ekstremizma v miselnosti ujgurskih žensk v kitajski provinci Xinjiang dosegel njihovo emancipacijo, okrepil je spolno enakost in reproduktivno zdravje, zaradi česar te ženske niso več zgolj “naprave za ustvarjanje otrok”. Ženske so sedaj bolj samozavestne in neodvisne.”
Kakšna izjava! Neverjetno … Twitter je to objavo izbrisal iz svoje platforme, saj da je žaljiv do določene religijske skupnosti in da jo dehumanizira. (O dvoličnosti kdaj drugič.) – Izražajoč veliko mero sočustvovanja do žrtev in zgroženosti nad razčlovečujočim sistemom si lahko vseeno predstavljamo, da so rezultati omenjene študije bržkone verodostojni. In v tem je problem. V tem, da s povsem podobnim – če ne kar dobesedno citiranim argumentom tudi pri nas, na Zahodu, utemeljujemo državno oz. evropsko financirane (sic!) izobraževalne projekte, znotraj katerih se dekleta odvadijo tradicionalnih vrednot in postanejo “bolj samozavestne in neodvisne.” Fej in fuj!
K vragu z ‘naprednimi’ vrednotami in cilji, če potom njihovega doseganja v temelju poteptamo dostojanstvo človeka. Biti človek je biti svoboden, prisilna svoboda pa je oksimoron. Nasprotje prisilne svobode je navidezna svoboda. In takšna je vsaka svoboda, prava svoboda. Vselej smo svobodni zgolj v teoriji – razen kadar niti v teoriji nismo.
Od zgornje čezvse tragične karikature do vprašanj odnosa med javnim in zasebnim šolstvom ni neskončna pot. Imeti svobodo, da živiš (in vzgajaš) v skladu z lastnimi prepričanji je ena od temeljnih premis sekularizma, mar ni? Sekularni svet je utemeljen na pravici do moralne avtonomije pri izbiri lastnih najglobljih vrednot in načel – boga, tako rekoč.
Slovenska RKC piše vladi: Imamo avtonomijo!
In ravno nerazumevanje te svobode je botrovalo tistemu protestiranju izpred par mesecev, češ – zakaj ima Cerkev pravico do relativne avtonomije, tudi ko gre za delovanje v smeri ogrožanja javnega zdravja.
Podobno kot je Le Penova razumela temeljnost verske strpnosti, podobno je slovenska RKC – čeprav relativno pozno in relativno blago, razumela, da mora verska svoboda, pravica do svobodnega slavljenja svojega Boga, uživati tako vzvišen status, da nas, otroke ateizma, vedno znova čudi. Če bi namreč, kakor smo lahko brali na Twitterju, versko svobodo izenačili denimo z ljubeznijo do umetnosti (in npr. s svobodnim obiskovanjem galerij), bi naredili dodaten korak v smeri – da, paradoksalno! – ukinitve ločitve Cerkve in države. Ločitve religije in posvetne oblasti.
Večkrat pozabljamo, da problem (ne)ločitve duhovne in posvetne oblasti ni zgolj v tem, da lahko duhovna oblast pretirano poseže v posvetno sfero, pač pa je dandanes mnogo bolj aktualna druga nevarnost – da se namreč posvetna oblast izjavlja glede prav in narobe v zvezi z verskimi ter moralnimi vprašanji in dolžnostmi svobodnih državljanov.
Lahko bi denimo prišlo do stanja, kjer bi (ob visokem vrednotenju zdravja oz. preživetja posameznikov) vsi preživeli, lep del državljanov pa bi bil na račun tega odtrgan od tega, kar je po definiciji edino vredno in edino resnično – od njihovega Boga. Živeli bi dobesedno brezsmiselno življenje. – Kakšna miskalkulacija! Kakšna beda od ukrepa!
Svoboden si, da se povezuješ, ne da si neodvisen
Vsi zgornji primeri kažejo, da v sodobnosti vprašanja svobode od nas zahtevajo ponovno ovrednotenje vmesnih skupnosti – združenj, cerkva, društev, ki po de Tocquevillu predstavljajo ključni nivo demokratičnega, svobodnega življenja. V svetu, v katerem pod vplivom zahodnega ateističnega sekularizma država vse bolj prevzema vlogo moralne razsodnice – v svetu kjer prihaja do juridizacije vsega (glej “ja pomeni ja”), je toliko bolj pomembno, da prepoznamo vsaj enega legitimnega nasprotnika tej prav res totalitaristični težnji. Ponuja se odlična priložnost, da tudi ateisti, ki so količkaj svobodomiselni, končno enkrat hvaležno zavzdihnejo: “Še dobro, da obstaja Cerkev.” No, pa tudi druge religije in združenja.
Prepoznavanje svobodnih povezovanj (kot so npr. religijske organizacije) kot temeljne zaščite pred totalitarnim etatizmom oz. pred anarhičnim kaosom na drugi strani mora postati, če že ne nova samoumevnost, pa vsaj novo poglavje v učbeniku za državljansko in domovinsko vzgojo in etiko. Na vsaj treh straneh!