“Ta človek ni bil nič posebnega!”

Nedavni “incident” v oddaji Faktor na TV3, v katerem je voditeljica Norma Brščič govorila o tem, kako da je razprava o domnevno podpovprečnem inteligenčnem kvocientu Afričanov totalni tabu, ter burni odzivi na njene besede, češ da gre za očiten in obsodbe vreden primer rasizma, ponujajo svojevrstno iztočnico za razmislek o temeljih, na katerih v 21. stoletju utemeljujemo človeško dostojanstvo. Občutek imam, da omenjena epizoda razkriva nevarne razpoke v projektu materializacije oziroma  “imanentizacije” vrednot, ki so v svojem bistvu duhovne.

Kockanje s temeljnimi vrednotami

Skrajna občutljivost v zvezi s prepoznavanjem (ne)enakih lastnosti pri posameznikih oz. skupinah ljudi je po mojem mnenju povezana z razširjenim ter v principu barbarsko elitističnim stališčem, da je vrednost človeka kakorkoli povezana z njegovimi lastnostmi oziroma sposobnostmi. Ni! Vsi ljudje imajo enako vrednost. Obravnavati naše lastnosti kot kakorkoli zanimive pri določanju vrednosti ali spoštovanja je zelo nevarna igra.

“Potrebujemo samostoječ etični aksiom, pa naj bo stvarnost, kakor se nam kaže, še tako skregana z njim.”

Seveda je lahko na drugi strani nevarno tudi poudarjanje razlik, saj različne lastnosti skozi kulturno sito postanejo različne sposobnosti, te pa hitro dojamemo kot moralno relevantne atribute – in smo že na pragu rasizma ali šovinizma.

A ravno zaradi omenjene nevarnosti (razlike med ljudmi so namreč vselej prisotne) bi bilo potrebno temeljno družbeno vrednoto utemeljiti na nečem, kar ni tako nestanovitno in muhavo, kot je empirija, ki lahko pokaže, kar pač pokaže. Potrebujemo samostoječ etični aksiom, pa naj bo stvarnost, kakor se nam kaže, še tako skregana z njim.

Prokrustova postelja enakih

Sodobna občutljivost je po mojem mnenju rezultat izpraznjenega neba (oziroma vsaj zakritega z neko zelo veliko rjuho). Prepričanja, ki so bila pred tem utemeljena v posebni viziji presežnega, v značilni predstavi Boga,  se danes čutimo prisiljeni utemeljiti z neko tuzemsko ustreznico.

“Zabavljanje nad komentarji uporabnikov, ki so po vsem sodeč manj inteligentni, in ki so ponavadi tudi relativno primitivni, smatramo za nedolžno igro polbogov.”

Tezo o enakem dostojanstvu vseh ljudi zato skušamo podkrepiti z domnevno stvarno (biološko oz. psihološko) enakostjo vseh ljudi. (Za)hrbtna plat te medalje pa je ta, da očitne razlike med nami posledično postanejo upravičitev za neenako spoštovanje.

Barbarsko zasmehovanje manj pametnih

Nekaj indicev, da moja popoldanska teza glede pogojevanja spoštovanja do ljudi z njihovimi lastnostmi/sposobnostmi pije nekaj vode tudi v resničnem svetu, razbiram na Twitterju. Zasmehovanje komentarjev očitno manj-umnih ljudi je namreč med intelektualno špico postalo pravi hobi.

Zabavljanje nad komentarji uporabnikov, ki so po vsem sodeč manj inteligentni, in ki so ponavadi tudi relativno primitivni, smatramo za nedolžno igro polbogov.

Kakor da bolj inteligentni nimajo oziroma nimamo moralne in duhovne obveze, da do manj inteligentnih gojimo spoštljiv odnos. – Duhovno delo usmiljenja je “nevedne učiti”, ne pa “nevednim smejati se”. Ha, morda pa se zato sodobna napredna inteligentia tako občutljivo odziva na namige, da med skupinami ljudmi, denimo med etnijami, morda obstajajo razlike v inteligenčnem kvocientu! Zato ker se zaveda, kako zelo prezira manj inteligentne. 

Sproščena različnost in kardinal Rode

Naj zaključim s kratko anekdoto. Nek prijatelj se je zadnjič pridušal nad domnevno aroganco kardinala Rodeta, ki da je na pogrebu nekega lazarista rekel, da ni opazil nič posebnega na njegovem življenju in to povezal z blagrovanjem ubogih. Meni pa se je zdelo čudovito. “Ta človek ni bil nič posebnega!” Kako sproščena izjava! V ozadju je globoko zakoreninjeno prepričanje, da ta človek vsekakor “je bil” nekaj posebnega – v očeh Boga namreč. 

Kakor da je kardinal apriorno moralno vrednost vsakega človeka, njegovo bogopodobnost, tako ponotranjil, da bi lahko ljudi sproščeno žalil (npr. “ta je bil neumen, ta vzkipljiv, od tega se nisem ničesar naučil …”) in jih še vedno, kot se temu reče, povsem enako spoštoval – celo ljubil.

Ha! Kakšen zen!