Ne spoznam se na muziko. No, vsaj na popularno sceno ne. Prepoznam pa legendarnost. Ker – legende imajo nekaj podobnega svetniškemu siju, le da bolj rozaste barve. In pri Kokosih se to rozastost vidi že od daleč.
Kdo so Kokosy?
Formalno gledano so Kokosy štiričlanska študentska glasbena skupina s koreninami v gimnaziji Želimlje. Martin Drobnič na basu in oktaviranem bekvokalu, Izidor Valič na bobnih, Anže Lajevec na klaviaturah in Boris Kokalj, kitarist in frontmen. Neformalno gledano pa so to sončki srčki božje legende.
“Ljubezen – ali pa življenje, kar vam je ljubše – kot razlitje, kot preobilje, kot nekaj, kar gre čez.”
V njihovi pripovedi ni klišejev, značilnih za pop glasbo. Klišeji – žanrski, melodični, aranžmajski – se zgostijo v njihovi glasbi, zato pa je lahko pripoved čista in svobodna. Zvok električnih klaviatur, ki se sprehajajo skoraj pod vsakim aranžmajem, vse zgodbe potaplja v neko eteričnost in retromood, v preteklost, v kateri se je naivnosti še reklo pristnost. “Studijski posnetki” pa so ravno dovolj razštelani, da imaš občutek, da ti govori nekdo, ki ti hoče nekaj povedat, ne pa nekdo, ki “se gre muziko”.
Planeti se vrtijo
No, v letošnje poletje so vstopili s komadom “Planeti se vrtijo”. Struktura komada genialno odslikava njegovo vsebino. V komadu se lirska subjektka spominja žura iz časa študentskih let, ko je na plesu spoznala nekega tipa – in tako naprej in tako dalje.
“Pejte stran! Midva sva sama/ boginja in bog, ko zen Dalajlama, /kot Feniks, ki drzno vstane iz pepela, /ker ko sva gorela, sva krasno gorela!”
Pripoved se v vsebini in aranžmaju hajpa do – dobesedno – vrhunca, do točke preobilja, točke razlitja, točke spočetja. Kar naenkrat se v tej dvoosebni zgodbi znajde nekdo tretji, nekaj novega – to je Benjamin, njun sin. “On je najin sin! Najino seme, najina roža, najino breme! Vse, kar sva želela, vse, kar sva hotela, se je materializiralo v tem otroku!”
Tudi v instrumentalu (in ponorelem vokalu) je v tem benjaminskem delu vse kot vrhunec, kot razlitje, kot orgazmična ekstaza. Ljubezen je več kot dva – bi lahko slišali na vsakem katoliškem seminarju za zakonce, na bolj subtilen in hkrati neposreden način pa v hitu skupine Kokosy. Ljubezen – ali pa življenje, kar vam je ljubše – kot razlitje, kot preobilje, kot nekaj, kar gre čez.
In na koncu – kot da ta vstop tretjega še ni bil totalni razfuk! – ugotovimo, da smo pravzaprav že ves čas v dialogu s tretjim, s sinom, z Benjaminom. Da gre pravzaprav za mamin dialog s sinom. Da je trojnost, oziroma “trinitaričnost” način vsake refleksije o lepoti dvojnosti, bi rekel kak pater. Težko se zadržim pred improviziranimi teološkimi špekulacijami. Ker ta komad bi lahko bil brez težav himna kakih jezuitskih duhovnih vaj, ha!
“No, kakorkoli obrnemo, komad Planeti se vrtijo je nova zaplata na kolažu navdihujoče ustvarjalnosti skupine Kokosy. Ta bo, upamo, slovensko sceno še naprej zalagala s čistimi poetičnimi bolanijami, postavljenimi v medij glasbenega pripovedništva.”
Kdo, res, faking kdo bi pričakoval, da bo v nek ljubezenski komad o čutnem žuru in polteni noči dveh mladih zasanjancev vskočil en – froc?!? In to Benjamin?!? In vendar, v komadu se pojavi tako kot v življenju – kot preveč, kot nepričakovano, kot presežek, kot Dogodek. Kot tisto, za kar šele v retrospektivi prepoznamo kot neizbežno, kot nujno, kot bistveno. – Temu se reče umetnost, temu se reče muzika.
Galaktična perspektiva brucovske noči
Celoten komad uokvirja meditacija o vrtečih se planetih. Planeti se vrtijo. Kot v disko-klubu, konkretnosti, in kot v makro-resničnosti – v galaktični perspektivi. V to objektivnost je postavljena človeškost – mlado življenje, človeška plodovitost, obsojenost na Dogodje, na odprtost – kot središče naše pozornosti in občudovanja.
“Planeti ljubosumni, ker ne znajo uprizorit te ljubezni,” slišimo. V kontekstu aranžmaja se zasliši celo “planeti se vrtijo, ker ne znajo uprizorit te ljubezni,” kakor da bi rekli: Planeti v svojem urejenem in umerjenem kroženju predstavljajo nič drugega kot ljubosumno (to je občudujočo) krono neurejeni, nepredvidljivi zgodbi človeškega ljubljenja in ljubezni. Blaženi ples ljubezni – tako je iskreno ljubljenje dveh mladih duš in teles poimenoval pokojni Andrej Capuder – kot privilegij, ki nam ga zavida celotno stvarstvo.
Za konec
No, kakorkoli obrnemo, komad Planeti se vrtijo je nova zaplata na kolažu navdihujoče ustvarjalnosti skupine Kokosy. Ta bo, upamo, slovensko sceno še naprej zalagala s čistimi poetičnimi bolanijami, postavljenimi v medij glasbenega pripovedništva. Mi, občinstvo, pa bomo zraven, kakor Alabare, prepevali te hvalnice vsemu, kar je resnično in ljubezensko in prav.