Na praznični dan nikdar ne veš točno, kaj moraš početi, če želiš dostojno in častno praznovati, kako se moraš počutiti in o čem moraš razmišljati. No, včeraj so spletni algoritmi poskrbeli, da sem se že v zenitu dneva ogrel za tematiko dneva.
Dve berili za uvod
V uradni del praznovanja sem vstopil popoldne. Premislek o državnem prazniku sem začel z istoimenskim esejem Luke Lisjaka Gabrijelčiča, pred desetletjem objavljenim v Razpotjih. Ob filmu Razseljena oseba da bi kot narod lahko doživeli katarzična spoznanja. Esej sem delil, nato pa uvodni del praznovanja zaključil s prispevkom Misliti domoljubje = misliti s svojo glavo Ota Lutharja, objavljenem na spletišču Disenz. Nekaj udarnih citatov o brezveznosti domoljubja. Mi je pasalo.
V mestu je mladi Dubrovčan poleg burekov in pic delil še čestitke. Nekateri so jo zavrnili, češ da ne praznujejo, meni je bilo pa kul. Plačal sem samo za pico, dobil pa še genuine čestitko.
Alternativni protest
Kot do sedaj že marsikateri protest, sem tudi tokratnega spremljal s kozarcem piva v roki na varni razdalji aktivnega neudeleženca. Torej, je bil to protest ali proslava? Ker prireditev je ali protest ali proslava. No, to je bil protest. No, je pa tudi res, da je vsaka levičarska proslava vselej tudi že protest – proti zlu v svetu, proti zlu v (nekaterih) ljudeh. – Malo so se mi zasmilili opozicijski voditelji, da so morali “proslava” reči nečemu brez stolov in brez protokolov.
Ljudska proslava
Potem sem stopil v korak, da bi videl, če lahko še pridem na “the” proslavo. Par sto sekund, dobim potrdilo, da sem zdrav kot riba in se postavim v vrsto, ki se je kmalu dodobra podaljšala. – Malo smo se smehljali, malo pa ne, precej smo se drenjali, mediana je bila 63 let, bile so tam nasmejane nune, šel sem skozi detektor kovin, zdravstvenemu inšpektorju ponosno pokazal zeleno karto, in se podal proti staji za neosebno povabljene.
Med stoječimi nepovabljenci sem srečal kar nekaj znancev, v glavnem iz podeželja in iz krščanskega občestva, par besed sva izmenjala tudi z drugim Kovačičem v tem dnevu. Tudi ta je upornik, jaz pa da pišem preblago. “Saj imate prav.” Nek esdeesovec se je pridušal, da se na prazen Türkov sedež zlepa ne bi usedel, da česa ne stakne … No, lepo število nas je potem dobilo tudi svoj sedež. Tako da smo tudi mi, “raja”, lahko lepo sedeli.
Prizorišče s težiščem
Prizorišče je bilo kot iz učbenika za vrhunsko državno proslavo ob 30. obletnici neke evropske države. Na levi parlament in četa slokih zastav, desno Ravnikarjev monument s projekcijo loga, parter se je raztezal v prostranosti Trga republike – vse pa je naravno gravitiralo k odrski projekciji osrednjih dveh logov na temno modrem, dinamično oživljenem ozadju.
Prav res, ena od zvezd večera sta bila ravno ta dva loga, v svoji medsebojni podobnosti ter v robustnosti, ki je zlepa ni več najti. Delovala sta kot nekaj samostoječega, kot nekaj političnega, ne pa kot dinamično prelivajoč se, minimalističen, izviren logo za kako trgovsko znamko ali nogometno prvenstvo. Čeprav je oblikovalska stroka logo prvega predsedovanja označila za presežek, tokratnega pa za razočaranje, mi je letošnja dvojica bliže. Prav res, logo ni samo stvar obvladovanja oblikovalske obrti, je tudi stvar ideološkega pozicioniranja.
Zamujena priložnost s himno
Skoraj še ni bilo državne proslave, na kateri bi bil zadovoljen z izvedbo državne himne. Tudi tokrat himna sploh ni bila péta, zgolj odigrana. Pa ravno s tem namenom smo si jo izbrali – da bi njen kozmopolitski značaj poenotil v eno pesem raznolik slovenski narod. Če smo imeli na odru pripravljen orkester in celo pevski zbor, zakaj se niso scenaristi odločili za tole različico!? Za priredbo z inštrumentalnim uvodom, ki kongregacijo naravno povabi k skupnemu petju. Zamerim. Ne, res, kot glasbeni pedagog in kot čisto običajni Slovenec-vselej-že-pevec – zamerim.
Kulturno-politični spektakel
Visoki gostje so bili gušt. Kancler Kurz, ki ga v Sloveniji še čakamo, prijateljski Plenkovič, čigar nagovor bi spričo skorajšnjega neprevoda skoraj sprožil pravo mini-afero, karizmatični Orbán, ki je Bernardi Žarn poljubil roko in nas nato označil za “krščanske brate” (Seveda! Prim. 1 Kor 16, 20) No, pa še italijanski zunanji minister, od liberalne evroutopije zaneseni Michel, jezikovno eksotični Silva … – za povprečnega državljana pravi kulturno-politični spektakel. No, orkestrske predigre, ki so na oder pospremile visoke tuje goste, so bile na meji kičastega stereotipiziranja. Ampak naj bo.
In vendar je bil od vseh visokih gostov ključni za uspeh proslave (če je o čem takem sploh moč govoriti) – Milan Kučan. Če bi na proslavi umanjkal on, bi praznovanje, ki je bilo spričo obstrukcije politične opozicije že tako ključno osiromašeno, izzvenelo kot politično zborovanje – ne pa kot v principu apolitično proslavljanje. – Predsednik, dobro ste to naredili.
Molitev in Jezus Kristus
Tudi molilo se je. A čeprav izhajam iz krščanskega izročila, čeprav sem (a sem?) katolik, sem bil na molitev kot del uradnega programa osrednje državne proslave nepripravljen. Priznam, nisem vedel, kako naj molim, če naj molim, kaj naj razmišljam. Morda se je pri meni vklopil register empatije do ateističnih in drugače verujočih državljanov, ki so bili najbrž miselno izgubljeni (če že niso bili preprosto – nastrojeni). – Še zdaj ne vem, ali sem tisti očenaš brbral ali ga nisem.
Etika in estetika
Kar se pa programa in glasbe tiče … Dobro, folklora, velja. Naj bo tudi en komad od Slovenskega okteta. Podobno kot lani je bilo v glasbeno-umetniškem programu kar nekaj obračanja nazaj, v etiko in estetiko 19. stoletja; pa sentimentalnih fotk slovenske pokrajine. Ampak, verjemite mi – to je mnogim zelo všeč. In sprejeti to dejstvo pomeni – sobivati.
Razumeti, da je tvojemu bližnjemu to, kar se tebi kaže kot lažno in zasičeno in nizko, da je torej zanj to resnično, lépo in sveže. Gre tako rekoč za absurdno globoke razlike. Ampak – nobody said living together was going to be easy. Je pa res, da mora na vsake nekaj let priti tudi kakšna bolj umetniško in estetsko sodobno in domišljeno zasnovana proslava. Da se ne zvrnemo. Samo zato. – No, tudi v montaži projeciranih filmčkov je bilo videti sledi amaterstva, kar je pač težje oprostiti. Ker ni namensko, pač pa gre za malomarnost.
Če bi bilo po moje, bi na proslavi nastopil Metod Banko. Njegov žametni bas ima kristusovske moči. Kako Pengovovo bi zapel, pa bi vsi lebdeli. Lajk, dobesedno, lebdeli bi od vzvišenosti ljubezni in bivanja, in, for holiday’s sake, skupnega prebivanja.
“Slovenija, mi ti se kunemo”
Najbolj odštekan del celotne proslave je bila zadnja pesem “Domovina ena je”. Nekakšna koračnica s punktiranim ritmom, precej amaterskim besedilom in še manj izvirno uglasbitvijo. Ultra-transparenten poskus vzbujanja zelo močnega domoljubnega zanosa. Preveč. Vse je bilo očitno. Nobene alegorije, nobene subtilnosti, goli imperativ: Ljubi domovino! Takoj, zdaj!
Kot mešanica vojaške pesmi, le da brez avtentičnosti, ki jo takšni pesmi da vojna izkušnja, in domoljubne popevke oziroma šlagerja. To je bil edini trenutek na proslavi, ko sem se prav malo ustrašil svoje prisotnosti tam. Preblisknilo mi je, da sem se zataknil v nekem propagandnem stroju in da moram ven. A se je tudi tista pesem končala, pa sem se nekako pomiril.
Pokanje in tišina in zvonenje.
Proslavo je zaznamovalo tudi vpitje protestnikov. Je pa tudi res, da je bilo še bolj kot njeno vpitje povedno njeno utišanje. Ko je proslava še potekala, pozno v večer, so protestniki že molčali. Molk je kakor da sporočal: “Zaneseni idealizem slej ko prej opeša, kultura, navajena pesimizma in civilizacijskih modrosti, pa traja. Ter govori – ne vpije.”
In potem ognjemet. Vrhunsko! Tako se praznuje! Z glasbeno podlago orkestrskega godalnega adagia. Sentimentalnost, združena z veličastnostjo in prazničnostjo. – Ko sem okrog polnoči zapustil prizorišče, sem srečal nekega prijatelja. “Si bil na proslavi?” “V Dravljah sem zvonil …” Eto. – Vsi smo.
Danes je nov dan
In danes je nov dan. Še vedno ne vem, kaj naj si mislim o vsem skupaj. Vem le, da bi bila prisotnost opozicije (in Metoda Banka) na takšni proslavi mind-blowing experience. Izpadlo bi, kakor da imamo državo, ne pa, kot da jo ima nekdo – oziroma kot da je kdo nima. A tudi brez opozicije (a s predsednikom Kučanom) je bilo vse skupaj dovolj pompozno in dovolj dolgo, da se nam pred zgodovino ne bo potrebno skrivati, češ da nismo praznovali. Smo.