Ni ga sodobnega animiranega filma, v katerem si ne bi glavni junak nekje na četrti petini zgodbe nadvse usodno in dramatično zastavil vprašanja: “Kdo sem?” Vsi se to vprašajo. Panda v Kung Fu Pandi, pa Moana, pa Shrek, pa tisti fant, šepetalec zmajem v “Kako izuriti svojega zmaja” … Vsi. Od pravilnega odgovora na to vprašanje je odvisna razrešitev drame. Vse ali nič. Nekdo ali nihče. “Kdo si?”
Doslednost pojavljanja tega vprašanja je simptomatična. Je znak, da se danes to sprašujemo vsi. No, ali pa vsaj vsi mladi. A čeprav sem (tudi kot starejši brat) pogledal že ničkoliko teh filmov in slišal že nešteto katarzičnih samospoznanj, še vedno znova padam v brezdanji vodnjak tega vprašanja. Tudi jaz nisem drugega kot junak v svoji risanki.
Sanjanje o nekih koreninah
Odgovor, ki ga ponujajo risanke, je običajno približno tak: “Izhajam iz korenin, a sem vseeno poseben. Ali pa: Sem otrok svojega kraja, svojega otoka, sem svoja živalska vrsta, in vendar sem edinstven, samosvoj. Posebnost in ukoreninjenost se prepletata.
Pa se ta ukoreninjenost, ki jo prepoznavajo junaki, odslikava v idealih sodobne družbe? Mar gre za odsev (progresivnih) identitetnih politik – kolektivne identitete manjšin (temnopolti, migranti, LGBT+ skupnost …)? Prav mogoče. Morda pa gre tudi za simbolno kompenzacijo: Češ, vsaj v svetu risank si dovolimo sanjarjenje o ukoreninjenosti, o rodu, o nekem Izročilu, če že v resničnosti ti ideali zvenijo precej nazadnjaško in nesvobodno in omejeno, zaradi česar jih ne znamo avtentično oziroma iskreno živeti.
Disney VS Delfi
Naslovno vprašanje malo spominja na napis na delfskem preročišču, a občutek imam, da je puščica delfskega imperativa “spoznaj samega sebe” uperjena mnogo višje oziroma globlje kot sodobni imperativ “ugotovi, kdo si”. Če je staroveška modrost vabila k najsplošnejši refleksiji o bivanju, se zdi, da si njen sodobni približek ceneno odgovarja že s samim vprašanjem: “Si poseben, si edinstven, nihče ti ne more zapovedovat; dokaži, da si popolnoma unikaten …” V glavnem, precej brezveze.
Čeprav se zdi, da pozicijo svobodnega odgovarjanja na vprašanje “kdo si” podpira in pravzaprav forsira duh emancipacije, skupaj z njim pa duh egalitarnosti, češ “ni važno, v kakšno okolje si rojen, niso važne tvoje predispozicije – lahko si to, kar želiš biti, lahko si svoboden, resničen, srečen”, sam zaznavam ravno obratno učinkovanje. Celo ravno obratne ideale v ozadju. Nekakšen barbarski darvinizem: “Dokaži (si), da si, kar si.” Čeprav to zveni kot prazen sofizem, je imperativ precej ničejansko neizprosen. Češ: “Dokaži, da si, kar si – pa da vidimo!” Naloga za Zaratustro, ne pa za petnajstletno Mijo. “Izumi se, bodi Zaratustra, napol bog.”
Ciganček Stevo
Kolegica specialna pedagoginja mi je pripovedovala o nekem malem romskem dečku, ki je imel kar nekaj učnih težav, a so se te nahajale daleč, daleč od njegovega odnosa in spoštovanja do sebe. “Mi smo cigani, mi smo močni; moj ata je to in ono.” Imel je močno kolektivno identiteto, ki mu ni dopustila, da bi nekaj tako naključnega, kot je tombola intelektualnih sposobnosti, ki je pri njem, bohpomagaj, zadela relativno nizko vrednost, vplivalo na njegovo samospoštovanje.
Ta deček, recimo mu Stevo, je živel kot iz risanke. Imel je super-power ukoreninjenosti. “Mene ne bo noben j****. Jaz sem sin svojih staršev, jaz sem cigan, jaz sem Stevo!”
Alternativa, ki smo se ji podvrgli na naprednem zahodu, je mnogo bolj darvinistična, preveč naturalistična in individualistična. To dokazovanje pred sabo in pred svetom, dokazovanje, ki naj bi imelo za cilj dokazati lastno posebnost in lastno, brace yourself, kakovost!, je – nečimrno, brutalno, neenakostno, necivilizirano, barbarsko. Ne da se mi. Ne zdi se mi dovolj vzvišeno.
Konservativni odgovor
Je vprašanje “Kdo sem?” zgolj marketinška prevara, ali je dejansko aktualno? Hjah, je aktualno. Če mi namreč okolica oziroma kultura ne pove, kdo sem, potem si moram pač odgovoriti sam.
Sem sin svojih staršev, brat svojih bratov in sester, sem prijatelj svojih prijateljev, sem učitelj svojih učencev, sem godec svojih poslušalcev, sem pisec svojih bralcev. Sem ovca svojih pastirjev. – In vendar sem tudi nekdo, ki se je okužil poante iz vseh tistih risank – poante, da moram biti še nekaj več.
Živele ovce!
Da moram biti nekaj posebnega. Da moram svetu dati neko posebno “lástnost”. Ampak zakaj?! Zakaj ni dovolj biti ovca? Vesela, razposajena, kdaj pa kdaj tudi izgubljena ovca, ki se s kožuhom blago zadeva ob druge ovce v svoji čredi; ki uživa v prežvekovanju časa in bivanja.
Ovca, katere dostojanstvo ni v njenem posebnem doprinosu, pač pa v dejstvu, da je; da je ovca; da je ovca v tej čredi – da je ovca ob tem pastirju. – Najbrž je to poanta teološke sintagme “biti božji otrok”. Biti že iz naslova obstajanja presežen, božji, transcendenten. Brez potrebe dodatno upravičiti svoje dostojanstvo in identiteto.
Janžekovičeva klasika
Slovenski katoliški filozof Janez Janžekovič se je z vprašanjem “kdo sem” soočil tako, da ga je preoblikoval v “kdo naj bom”. Ali drugače, na vprašanje smisla je odgovoril: Biti dober človek. Nobenega govora o unikatnosti, nobenega govora o lastni posebnosti; samo “dober”, kot kruh. Kruh je dober brez vsake drame. Pač je dober. Če je. – Malo ovca-stajl. Dobra ovca. Dobra, ker je ovca. Dobra, ker je.