Zdi se, da je vrednota, na kateri je utemeljena širokogrudnost države pri prerazdeljevanju sredstev, domnevna pravica posameznika do tega, da je sam. No. Takšna pravica pač ne obstaja. Človek naj se pridruži tej ali oni skupnosti ali pa mu živ bog ne bo pomagal.
V javnosti je zaokrožil izsek iz članka o tem, da poslovnež Ivo Boscarol podpira poseben “davek na samskost”. Podprl sem smer razmišljanja, v katero vabi Boscarolov predlog. V zvezi s tem delim nekaj misli.
Spričo političnih in ekonomskih procesov 19. in 20. stoletja otrok ni več (tudi) socialnovarstveno in ekonomsko preudarna odločitev, pač pa v veliki meri predvsem ‘strošek’. Takšno stanje ni nekaj “naravnega”, ampak posledica specifične politično-filozofske koncepcije, ki v središče postavlja (odraslega!) samostojnega posameznika.
Družina (oz. neka ožja skupnost) je bolj primarna družbena enota kot posameznik. Posameznik (kot socialno, moralno, duhovno, intelektualno samostoječa entiteta) je razmeroma čudna filozofska abstrakcija. Družbeno-politična in ekonomska normalizacija in celo prioritizacija samskosti, kakršno omogočajo sodobne socialne države, deluje v nasprotju s tem antropološko-filozofskim aksiomom, aksiomom družinskosti človeka.
Boscarolov poudarek, da naj samskost ne bo nekaj normalnega, naslavlja dejstvo, da je samskost dolgoročno družbeno nevzdržna pozicija in da je politično-ekonomska konstalacija, ki “spodbuja” takšen stan – denimo tako, da mu omogoča lagodnejše življenje – perverzija kulturno normalnega stanja. V kulturno normalnem stanju družinskost (nesamskost) so-omogoča socialno in ekonomsko varnost. Razmeroma lagodno življenje samskih ljudi je rezultat ideološko specifičnih socialnoskrbstvenih sistemov moderne socialne države, ne pa neka od boga dano dejstvo. Je sad (neozaveščene) novoveške filozofske hvalnice posamezništvu, človeku v singularu.
Samskost ni nikogaršnja (socialna) pravica. Ali, kot sem nekoč zapisal v Delu, ko sem obravnaval vprašanje državne socialne pomoči v luči moje izkušnje velike socialne in vzgojne vpetosti v strukture katoliške Cerkve (kot “prostovoljne moralne skupnosti”):
“V razpravi o družbeni pravičnosti in družbenem prerazdeljevanju dobrin se pogosto pozablja, da je socialnodemokratska normalnost, v kateri živimo, ideološko močno zaznamovana. Temeljna ideološka premisa socialne demokracije je ta, da je posameznikova moralna samostojnost tako rekoč vrhovna vrednota. Posameznik naj bi bil v tej perspektivi zares svoboden šele takrat, ko ga ekonomske okoliščine ne silijo k pridružitvi tej ali oni (moralni) skupnosti; šele takrat, ko je svoboden, da si ustvari lastni moralni sistem, znotraj katerega bo lahko šele zares živel tisto pravo, avtentično življenje. Zdi se, da je vrednota, na kateri je utemeljena širokogrudnost države pri prerazdeljevanju sredstev, domnevna pravica posameznika do tega, da je sam. No. Takšna pravica pač ne obstaja. Človek naj se pridruži tej ali oni skupnosti ali pa mu živ Bog ne bo pomagal.
Prav mogoče smo vse bolj družbeni osamelci zato, ker nam zaradi socialne države v ekonomskem smislu ni treba, da ne bi bili – ne pa zato, ker bi si to, denimo, želeli biti. Zajetna socialna država članstvo v močnih skupnostih napravlja za kvečjemu lepotni dodatek v naših življenjih, ne pa za eno od temeljnih svobodnih odločitev. To, da nam država omogoča samostojnost, po drugi strani pomeni, da nam v nekem smislu onemogoča pristno združevanje ter nas oropa temeljnega ekonomskega vzgiba za povezovanje v skupnosti. S tem pa nas oropa tudi zadovoljitve tako temeljne psihološke potrebe po sprejetosti, varnosti, pripadnosti, ki jo daje skupnost.”
Posameznik oziroma “samskež” kot politična enota, ki jo naslavlja moderna država, ni nekaj samoumevnega. Politična skupnost – država – bi se prav lahko odločila, da bo njen “sogovornik” na strani ljudstva denimo družina, ne pa posameznik; kot posebno kategorijo pa bi obravnavala denimo vse “samske državljane”, ki denimo nad 35 letom starosti še niso ustvarili družine. Ekonomska, kulturna in socialna normalizacija samskosti ni sad nekega družbenega napredovanja (kakor da bi nam bilo do obisti jasno, da je tovrstna normalizacija nekaj dobrega, in zato stvar napredka), pač pa je sad specifičnih družbeno-političnih sprememb, ki so prav mogoče odpravljive – če jih kot družba pač negativno ovrednotimo.
***
Vpiši se na listo bralcev: