nič kaj svečano ne zveni naše ime, soimenjaki. kratko je kot lasje novica. tako kratko, da zveni že skoraj kot pavliha. prav kliče nas, da ga navdamo z vsebino. da ga uglobimo.
ljudska sodba ga je, žegen po imenu našega patrona, napravila za primer plitkosti in vraž.
onomatopoiija je naš koren uporabila, da bi uglasbila prazno besedičenje.
in ali je naključje, da je previdnost po tem imenu poklicala znanega aforista, strokovnjaka za plitvine, za prazno gesto: poklekni, pa če imaš kaj vere ali nič, je učil svetniški francoski Blez.
neka etimologija je rekla, da smo ti, ki imamo ukrivljene noge. navzven. da nismo filipi konjeljubci, ali petri skale, ali mihaeli kdo je kot bog. mi da imamo – noge ukrivljene navzven. naše ime lahko v tem primeru beremo kot vzdevek svetnika – ki v svoji smešni grešnosti hoče biti popoln. našo pot pa kot romanje. samo na romanju so krive noge prvorazredna uniforma. kolikor smo tako človeško človeški, si vendar v besednjaku koren delimo z veličastnimi pomeni: blaženi, blagoslovljeni, blagrovani. razpeti smo med prav smešno bornost in upanjem, da je naš resnični koren blagost.
a spet, druga etimologija pravi, da v resnici vse to pomeni nekaj drugega, da je vsa stvar Blažem mnogo bolj naklonjena: Blazij pravi, da “gre prav mogoče za “starejši, predgrški izvor, zelo mogoče armenski (svetniški škof je bil Armenec).” Jezikovni genij Aljoša Šorgo da menda razlaga, “da gre za osnovno obliko posamostaljenega pridevnika s pomenom »močan (človek)«, s primernikom »boljši« βελτίων in presežnikom »najboljši« βέλτιστος, vse tri oblike pa da so izpeljane iz abstraktnega samostalnika *belti- »moč« iz predindoevropskega korena *bel- »močan, silen« (ta koren se pojavlja še v sanskrtu v bala- »moč, sila«, v latinščini v de-bil-is »šibak«, v slovenščini pa v obliki »boljši« (gl. tudi starocerkvenoslovanski boliji »večji« in ruski bol’šoj »velik«)).”
tudi glasoslovje pravi, da smo topli. nobenega nezvenečega nezvočnika, nobenega srha, le blagozvočje. b – to že. ampak ž – tudi to je naš glas. žetev, živ, že – to so vse tudi že naše besede, ki se jih po priprošnji našega svetega laringologa nadejamo izrekati in živeti kar se da polno, zdravo in pojoče.
sveti Blaž, ki si to naše ime vpregel v tisti veličastni blagi jarem in ga tako sklonil vse do blaženosti, do časti oltarja – daj, prosi še za nas!