Veni, Sancte Spiritus.
Veni, Sancte Spiritus.
Veni, Sancte Spiritus…
Bal sem se, da bi me ujel nepripravljenega.
 |
| Skica obredne dvorane za prvi sneg |
Prve snežinke so prihajale kot sli brezbesednega, kot bi hotele pričevati o točno nečem (in kot bi vedele, da prinašajo za nas nepričakovano odrešenje). Lahko bi jih preštel. Lahko bi vsako poklical po imenu. Veni, Sancte Spiritus. Praznovali bomo.
Ujela si me, ko sem bil nepopoln. Samo takšnega me lahko ujameš. Neujetega v lažni smisel misli.
Snežinke – brezštevna množica pričevalcev tišine, ki pojejo svoje sporočilo v plesu s svetom, v katerega so prišle. Prekrile bodo ta svet – ki ne bo nikoli več enak. Za vedno bo pod snegom tišine ostalo nekaj, kar je bilo, in na to lepo in tiho smrt se bo odtisnil nov korak..
Prišli so po nas. Praznovali bomo. Nič niso rekle. Tega prej še ni bilo. Zakaj govoriš, so rekle.
Tiha smrt se je ulegla na obzorje dneva. Smrt tega, česar ni bilo.
Ples je najvišja oblika bivanja.
Kje je molitev ob prvem snegu, kje so ceremoniarji, da nam povejo, kam naj gre kdo, kdo naj se prikloni in v katero smer. Kdo naj da komu roke, katero pesem naj zapojemo. Kdo naj gleda koga v oči in kdo naj komu stopi sneg s telesa. Kako se reče obredu ob prvem snegu in v katerih ustih so navodila.
Vse se spreminja v tišino, v belo, ne prepoznam več prejšnjih oblik. Ali je takšna smrt sploh še smrt? Ali je smrt pod tišino snega sploh smrt. Ali ni to povišanje umirajočega v to, česar si nikoli ni mogel predstavljati; mar ni smrt pod breztežno težo snežink podobna rojstvu Boga?
Počasi bomo pozabili na večnost, ki nas je rodila za nove vekove.
Tiho pada sneg.