morala kremšnit

ej, če bi bla zdej vojna… scene, a…?


vojna je. in ti se s tem (f****g)  ne ukvarjaš. 

dnevno v sredozemlju in drugje umirajo begunci. dnevno ljudje umirajo v vojnah v evropski soseščini in drugod.
v tem trenutku – zaradi tvojega (f) neukrepanja je nekdo kruto umrl, če pa že ne umrl, pa izgubil Sina ali Upanje, ne vem, kaj je huje.

Tvoja ignoranca
tvoje nezanimanje
tvoja neosveščenost
tvoja vera, da so zdaj že Blaženi (?),
tvoja potopljenost v avtoreferenčen svet pop-kulture in Ideologije užitka in ljubezni, ali česa že pač.

preprosto ne gre mi iz glave stavek iz pridige iz študentske maše z dne 27. 5., ko je šla pridiga o trudu za svetost, “začnemo pa lahko z ‘eno kremšnito manj'”. Morda sicer stavka nisem dobro razumel, a ogorčenje je bilo zelo veliko. Pred tabo je na stotisoče beguncev, vojna se ti odvija pred očmi, malo, pa bi slišal klice Utapljajočih po pomoči – ti pa se boš (za zdravje in fit-nes) odpovedal kremšniti? Tako polnih trebuhov smo, da je naša morala postala morala ‘kremšnit’, ne pa ‘ljubezni’.

Kaj potrebujemo še prič! (Mt 26, 65)
govorim o duhu, ki živimo v njem. Mi, Evropejci. 
Sicer pa je povsem razumljivo, da ničesar več ne razumemo – če ti vsak dan govorijo o 1000 novih žrtvah – kako boš sočuten do vseh. nemogoče. In tega nas ni treba biti sram. Sram naj nas bo, da ne vidimo enega.

ne gre za pesem.

Morda boš tu prvič slišal, da bi te Nekdo v tem trenutku lahko upravičeno gledal z mržnjo, ki gre morilcu.

Če bi zločin, grozoto, trpljenje, brezup… lahko preprečil, pa ga nisi – potem pade obsodba tudi nate, mar ne? Izpeljava se zdi logična in pravilna.

Upanje je bilo izgubljeno na veke vekov – ti pa bi lahko to preprečil.
      Ne podajaj vseh moči in upanj za odrešenja sveta v roke Kristusu. Pravijo, da so tvoje roke roke Kristusa (prim. 1 Kor 12, 27). To pomeni, da so tvoja (ne-)dejanja dejanja absolutnih razsežnosti.

ko smo bili majhni, smo se spraševali, kako je bilo, ko je bila vojna.
ko smo bili še vedno majhni, smo se spraševali, kako bi bilo, če bi bila zdaj vojna.

potem pa sem se vprašal (nedolgo tega), kaj bi storil, če me (v luči Ukrajinskega ali bilokaterega konflikta), vpokličejo v vojsko. In tu je postalo resno. Boriti bi se moral za NATO.
V iskanju odgovora sem našel sledeč odgovor:
“Glede na to, da bi bila v dani situaciji vsaka odločitev slaba, moram storiti vse, kar je v moji moči, da mi slabe odločitve ne bo treba sprejeti, tj. da do te situacije ne pride.”

Vojna se ne zgodi, ampak zgodovina do nje pelje.

To natanko pomeni (sicer v idealističnem smislu), da lahko moj govor, blog, članek ali zgolj en stavek v članku, prepreči vojno (v principu).

In bolečina je absolutna.
Kakor tudi sreča.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.