“to ni nekaj, o čemer se razpravlja”, pravi krščanstvo.
krščanstvo je (vsaj tudi) politično (družbena vprašanja poroke, …), politično pa je v demokraciji stvar debate, kar pa je ravno nasprotno bistvu krščanstva* (kot religije), ki je Neprevprašljivi Bog in njegove zapovedi.
in ni dolgo nazaj, ko sem moral ugotoviti, kako hitro se označimo za ne-ideološke. Bog (in vse, kar pride z njim) namreč ni neka mogoča razlaga sveta, najverjetneje najboljša, ampak Resnica sama; Resnico zvajati na področje vulgarne, tj. ljudske politične razprave, pa pač le-tej (tj. Resnici) ne pritiče. In kolikor se krščanstvo politično angažira, ne gre za ‘običajen političen angažma’, ampak za “podajanje in uveljavljanje in oznanjevanje Resnice”, nečesa Božjega in ne to-svetnega, torej ne to-svetno političnega.
krščanstvo kot tako nima mesta v demokraciji, ki je vladavina razprave, krščanstvo pa per se zavrača debatiranje o svojih resnicah, tj. o Resnici.
nek razsvetljenec bo npr. raje kot neka religiozna oseba rekel “vem, da nič ne vem, a razpravljajmo o tem in tem, mislim to”, kot pa kristjan (ali pač neka druga tipična religiozna oseba), ki mu obstaja neko vedenje “per se”.
ali pa je demokracija bolj kot vladavina razprave vladavina večine? Zdi se, da oboje in prav je tako, a problem je, o Bog, velik problem!, če je zgolj drugo.
to seveda še ne pomeni, da je treba krščanske stranke nagnati iz parlamenta, še zdaleč ne, morda so celo vsebinsko najboljše!; pomeni pa, da prevprašujemo idejno kompatibilnost krščanstva (kot religije) in demokracije, torej njuno kompatibilnost nasploh.
*krščanstvo v danem zapisu obravnavam kot krščanstvo, ki priznava Razodetje, vključujoč (izrazito politični) dekalog in vse njegove dodatke; kot krščanstvo, ki priznava, da nekaj Ve.
poznamo pa tudi krščanstvo, ki želi biti krščanstvo, ki nič ne ve, in ima raje kot dogmo Človeka, oz. je njena dogma Človek (ecce homo), Obličje, Bližnji. In nič več. (In nič manj)