Kratka utemeljitev naslavljanja absolutnega kot osebo

Čudovita kratka Kocjančičeva utemeljitev osebnega Boga:

“Preprosto rečeno, gre za izkušnjo tega, da je To, kar nas odrešuje, nekaj brezmejno globljega, resničnejšega, silnejšega od nas, ki smo “osebe”, da zatorej ni nekaj “pod-osebnega”, ampak da je kot vir osebnosti osebe nekaj “nadosebnega”. Da lahko stopamo z Absolutnim vsaj v tako kvaliteten in zapleten odnos kot s soljudmi, čeprav Ga nikakor ne moremo vkleniti v to revno analogijo…” (Gorazd Kocjančič v Ekklesia, V kakšno duhovno skupnost pravzaprav verujem? KUD Logos, Ljubljana, 2011, str. 121)

Dodajam: Bati se torej Drugost, s katero se srečujemo, naslavljati kot osebo, s težnjo, da bi jo raje naslavljali neosebno, kot Kozmos, kot neke vrste “rastlino” (?), je zato nekako nesmiselno – vsaj z vidika izgovora, da želimo Kozmos dojemati čim bolj po njegovi meri, ne pa po naši, zgolj človeški, saj je Kozmos kot osebo presegajoči nujno vsaj tudi osebo zaobsegajoči. V tem smislu Drugosti nočemo ukalupiti v zgolj človeškost, ampak jo – ravno narobe – osvoboditi ujetosti v predmetnost in v vnaprejšnjo določenost; edina tozadevna analogija s svetom pa se kaže v človeku kot edinem (dozdevno) svobodnem, nedoločenem bitju. Ob tem poudarimo, da se ta, ki naslavlja Drugost osebno, zaveda, de je to Absolutno “najmanj” osebno, v smislu da je analogija z ”osebnim” še vedno nepopolna, saj gre v resnici prej za “nad-osebno”.
(Hkrati pomnimo, da je za osebno značilno predpostavljanje svobode, ki tako dodaja odnosu (s strani absolutnega) atribut ne-nujnega, a dejanskega zaradi izbire)
Z ozirom na povedano človek dojema osebni odnos kot odnos višje vrste in kompleksnosti v primerjavi z odnosom z načeloma “celim”, “popolnim”, “statičnim”, nesvobodnim Kozmosom.
Zato si človek dovoli naslavljati Drugost osebno.
Absolutnemu, ki ga dojemamo in naslavljamo kot osebo, pa pravimo Bog.

A to je šele Bog kot Bog, ne pa tudi Jahve, Kyrie ali pa kateri drugi bog.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.