Moje občudovanje krščanske teologije me še ne naredi kristjana.
moje navdušenje nad tem, da lahko izrekam Kristus je vstal, in se s tem izrekam, izrekam lastno bivanje skozi ‘iracionalni vzklik’, ki je hkrati govor o resnici in obenem so-potrjevanje (so-ustvarjanje) resničnosti,
me še ne naredi kristjana.
tudi zavedanje, da le z iracionalnim lahko opišeš racionalno, tj. da nosi resnica strukturo laži (iracionalnosti), in delovanje v skladu s tem zavedanjem, me ne stori kristjana.
tudi ravnanje po moralnih naukih krščanstva me ne stori kristjana.
moja zaupna predaja me še ne naredi kristjana, kvečjem nekoga, ki noro zaupa.
de Chardin je zapisal: Vse vesolje se osredišča v Kristusa/u (ali nekaj takega). Zdi se mi, da nekako razumem (morda pa tudi ne). A kljub vsemu me to, da se o svetu izrekam s krščanstvom (s Kristusom), ker se tako (ker tako menim) najbolje lahko izrekam o svetu in prebivam v svetu (kot v svetu pod obnebjem krščanstva), ne naredi kristjana. Kajti še vedno je to le ‘najboljše možno izrekanje’ v danih izbirah; lahko pa nekdo (ti?) napiše še boljšo pesem in še bolje umre (tj. živi) pod njenimi verzi. In kolikor se te možnosti zavedam, je vse (to s krščanstvom) le (kvečjem zelo lepa in izredno čudovita, globoka) pripoved(ka) samemu sebi in svetu.
rekli bojo: šele s Kristusom se konstituira čas in svet. Tako da s Kristusom ne izrekam nekega ‘zunanjega, resničnega’ sveta, ampak na nek način Kristusa samega, saj je vse v njem, predvsem pa je svet, kolikor je, v njem. Jah…
takole bomo rekli:
za to gre, ali sprejemaš Sveto pismo kot razodetje, kot od-Boga-dano-besedo, kot Resnico, ali pač ne. Ali pač zgolj kot, kvečjemu, knjigo mnogih modrosti in naukov, ki zelo dobro razodevajo resničnost. Ali eno ali drugo. Ali je Razodetje, ali ni.
kajti
modrina neba je ravno modrina neba. in to dejstvo jo dela sveto in božjo. v tem smislu bo verjetno dovolj, če rečem
modrina neba.