nothing to live or die for

včasih je otrok pač padel z drevesa in umrl. danes ne more niti pasti z drevesa, niti umreti.

niti živeti.

varnost gre pač vedno na rovaš doživetij.

vrednota življenja v pomenu preživetja je postala tako vrhovna, tako nad vsem, da bomo pustili, če bo potrebno, življenje oropati vse vsebine, da bo le ostalo življenje, da bo le preživelo.

John Lennon:
…nothing to kill or die for…

ne imeti za kaj umreti pomeni ne imeti za kaj živeti;
živeti namreč ne pomeni drugega kot umirati/umreti, le da z druge strani.

a zdi se, da je danes ta Lennonova utopična misel postala resničnost. Nothing to die/live for.

postali smo duhovi, izgubili smo telesa.
ne bomo dovolili, da si otrok zlomi roko.
če pa si ne moreš zlomiti roke, tudi ne moreš imeti ne-zlomljene roke.

Ne moremo (pre)živeti, ker ne moremo ne-preživeti. In sreča in polnost življenja, kakor si ga predstavljamo, je v sorazmerni dobri materialni preskrbljenosti, družbenem uspehu – in nemotenemu zrenju in motrenju sveta in idej v njem (branje knjig, gledanje filmov, obiskovanje pogovornih krožkov,…). In – npr. mraz mraz za nas ni več resnična kategorija, ki bi nas kot bitja, torej kot telesna bitja, pomembno zadevala; obstaja le še kot romantični dodatek navsaknačin večnemu času.

zakaj mraz, pa saj karkoli!
nevarnosti življenja, ki so nekoč bile, ko smo bili še tudi živali (100 let nazaj) – npr. da si lahko padel v prepad, ali pa da te je lahko od pljučnice pobralo, če nisi bil dovolj previden ali močan ali poln upanja, ali pa da ti je lahko, če si komu storil kaj narobe, ta pač eno pošteno primazal,…

ne-nasilje smo privedli/prevedli v ne-nevarnost – v našem svetu se telesu ne more nič zgoditi. če pa že se (če mi npr. avto povozi nogo in bom potem hrom), je to že velika deviacija, poseben primerek, žalibog napaka, ki se je zgodila v tem svetu/sistemu ne-ne-varnosti, in torej kot taka ne spada v običajen in pravilen ustroj sistema. (Telesna) nevarnost ni del našega sistema > telo ni del našega sistema.

Vse nas bo ugonobil rak.
Namesto da bi recimo padli z visoke gore.
Vse nas bo ugonobil rak.
Namesto da bi recimo umrli od izčrpanosti, ko smo nosili vodo tja, kjer je suša.

v novem času smo izgubili telo – in to, kakšen paradoks!, ravno v njegovem imenu (v imenu telesa kot užitka, nežnosti – a nežna je (ravno obratno) utopična ideja, telo pa je radikalno takšno kot je)

(telesno) nevarnost smo popolnoma izločili.
postali smo duhovi.
duhovi, ki meditirajo idejo užitka

mi pa hočemo telo, mi pa hočemo telo, ki lahko umre,
mi pa hočemo skrivinčene roke
nevarnosti hočemo,
in ne varnosti,
samo ne varnosti!

otroci v šoli pri športni vzgoji več ne plezajo po vrvi, ste vedeli?

mar ni to fašizem – fašizem ideje, fašizem preživetja, fašizem užitka?

včasih se nam je lahko zlomila roka. danes je največ, kar se nam lahko zgodi, zlom borze.

1 comment

  1. izjemno dobra objava.
    se globoko strinjam iz svojega udobnega stola, po pol ure branja raznih člankov, in preden grem pogledat en film…

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.