Odkar merimo čas, smo izgubili občutek zanj.
Zdi se nam, kot da življenje teče v sekundah, urah, dneh, letih…
V resnici pa ga določa naše doživetje.
– V eni sami minuti se lahko namreč zgosti bistvo in čas desetih let.
Človek čuti, kdaj mu duša raste in edinole takrat zares živi svoj čas. Morda na nekaj mesecev pride nekaj dni žive rasti, življenja, upanja in spominjanja. Morda na nekaj let kak sveti mesec.
Morda v življenju tistih nekaj let – ki pa zanje ne bomo vedeli, ker smo čas merili z uro in koledarji, ne pa z utripanjem srca.
En pogovor, en odgovor, eno spoznanje, ena stran v knjigi, en večer, ena ljubezen – in potem dolgo nič.
Tako naj torej merimo čas. Glede na nas (in našo ljubezen) in ne glede na nemi svet in greenwiški poldnevnik.
Glede na dogodke in ne glede na čas.
To je kot bi meril človeka z metrom. Je že res, da je tak, a predstava o njem kot takšnem lahko zmaliči njegovo pravo podobo.
In – je že prav, da tako govorimo o času, da se sporazumemo z drugimi. A s samim seboj se pogovarjajmo po lastnih merah in enotah. V enotah čutenja.
Vrh vsega pa se zdi, da slepa zavezanost takšnemu dojemanju časa (ali vsaj monopol takšne predstave o času v naši zavesti) onemogoča, da bi sploh živeli v času, oz. da bi živeli v času še pred našo smrtjo, saj je edini dogodek, ki bo v toku našega življenja predstavljal času ‘dogodek’, nekaj ‘drugačnega od časa’, nekaj ‘nekompatibilnega s časom’ – naša smrt. Do takrat pa naj bi čas tekel po svoji ustaljeni hitrosti (in neprizadetosti) – brez da bi kaj doživeli, vse bomo namreč preživeli.
Če pa čas dojemam bolj kot abstrakcijo in nekakšen umišljen pripomoček za formalno strukturiranje življenja, bom šele zares živel v času, saj ko bom srečen (ali pa obupan) (in še nešteto drugih odtenkov življenja), čas ne bo tekel dalje – po dneh ali tednih, ampak bo ravno zavezan sreči ali obupu, tvoji podobi in blaženosti, smrti ali brezsmislu. In ne bom štel dni, ampak dneve sreče, ne tednov, ampak tedne obupa.
Čas ne teče enakomerno. Zato se ne zanašajmo na 60 let življenja, ki nam še ostaja. Morda je na grafu “resničnega časa” to le še eno leto, ki nam ostaja.