o tem, da ne rečemo več hvala

Pozdravljeni,

zdi se mi, da se v občevanju z družbo vedno manj zahvaljujemo.

saj sem itak plačal..

Opravljal sem tečaj varne vožnje na Vranskem. Bilo nas je kakih 12, ki smo tisti dan posvetili pač – tečaju varne vožnje.
Prvi del tečaja je bila nekakšna psihološka delavnica, kjer smo se prek pogovora in deljenja izkušenj – vse skupaj pa je vodila prijazna, komunikativna in razgledana gospa psihologinja, – učili o odgovornosti na cesti, pa o opojnih substancah, itn.
Drugi del je bil praktični. Na poligonu smo se prebijali čez razne ovire, ki naj bi nas usposobile za reagiranje v kriznih situacijah na cesti. Vodil nas je karizmatični inštruktor z jasno besedo, potrpežljivostjo in prijaznostjo.
Vse skupaj je trajalo okoli 8 ur.
Tečaj varne vožnje je za voznika začetnika obvezen, če želi podaljšati veljavnost vozniškega dovoljenja.
Tečaj varne vožnje na Vranskem stane 125. Itak – preveč, smo vsi rekli (čeprav se nismo pogovarjali)

Kolikor sem uspel ujeti s svojimi omejenimi čuti, se ob koncu pet-urnega praktičnega dela inštruktorju
ni zahvalil nihče.

Tudi jaz ne.

To sem potem razvil v torijo, da se vedno manj zahvaljujemo, ker itak plačamo.

Se zahvalimo šoferju avtobusa, ker nas varno pripelje na želeni cilj?
Se zahvalimo, ko zapuščamo gostilno, kjer smo se dobro najedli?

Pogosto se zahvalimo za dolg drobiža, ki nam ga vrne oni, ki naj bi se mu zahvalili, ne le za drobiž, ampak tudi za njegove usluge nasploh – za njegov trud in prijaznost.

Ali se ob zapuščanju trgovine zahvalimo, ker smo smeli opraviti nakup?

Ali se kdaj zahvalimo politikom, ker neutrudno garajo, da bi našo skupnost popeljali v še lepše čase?
Morda se jim težko zahvalimo (ker se zdi, da ni kake posebne priložnosti) – lahko pa čutimo hvaležnost.

Morda – če bi se več zahvaljevali politikom, bi bil svet lepši.

Pustimo zdaj politiko –
se zahvalimo …eh, spet se nič ne spomnim. Samo še tole pa bi rekel.

Ko se zahvalimo za vračilo drobiža, rečemo po navadi “Hvala”. 
Ko se zahvalimo za prijaznost in nasploh za storjeno uslugo (da, uslugo – gre za uslugo! za dobro delo gre! Če ne gre za to, potem Homo homini lupus, niti pozdravljajmo se ne!),
takrat pa rečemo “Lepa hvala!”, ali pa “Hvala lepa!”

Morda bi bilo lepo, ko bi večkrat rekli “Hvala lepa”, kajti “Hvala lepa” pač ne rečemo za vračilo drobiža – za vračilo tega, kar mi itak pripada.

To, da te šofer odpelje, je njegova usluga, ne pa obveza. Zahvali se mu.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.