Morda pa je napačno oziroma zavajajoče misliti Jezusa kot Boga in človeka na način, da je bil obenem človek – z rokami in nogami in vsem ostalim, z zmedo v glavi in hrepenenji v srcu in osamljenostjo do smrti, in obenem Bog – z božjim vedenjem, božjo močjo, božjo umirjenostjo, itd.
Kajti – tudi Katekizem uči, da je Jezus razmišljal s človeškim razumom, čutil s človeškim srcem in delal s človeškimi rokami. Zato je moj predlog tak: Jezus je bil “samo” človek – bil je človek kot človek. Le da je v resnici Bog in človek. Retrospektivno moramo gledati nanj kot človeka kot na Boga-in-človeka, kot na razkritje (božje) resnice o sebi oz. človeku.
To bi pomenilo: Jezus je na križu trpel povsem “običajno” trpljenje nedolžnega mučenika do smrti (če zanemarimo njegovo več kot očitno naravnost presežno modrost, spoznanje in globine ter visokosti duha, ki so vse kaj drugo kot zanemarljive; in če odmislimo neodmisljivo razliko med “grešniki” in “edinim nedolžnim Jagnjetom”). Cerkev oz. pisci Nove zaveze pa so v njegovi smrti (in Vstajenju), torej v smrti tega človeka, prepoznali novo razodetje resnice o Bogu – razodetje, ki pravi: Jaz, Bog, sem med vami – v vaši smrti (in vstajenju).
Jezus je torej postal “-in Bog” šele retrospektivno – kot tak je bil prepoznan šele naknadno. To pa ne pomeni, da je šele naknadno to zares tudi postal (čeprav v bistvu pomeni natanko to). Prepoznanja Jezusa kot “Boga-in-človeka” ne razumimo nujno zgolj v pomenu: “On je bil v resnici (vsemogočni) Bog”, ampak morda prej v pomenu: “Resnica o Bogu, kot smo ga poznali, se bolje razodeva na obrazu Jezusa iz Nazareta, kot pa zgolj iz starozaveznih pripovedi o Bogu. Večna resnica je torej ‘spremenjena’ – z lepšim in manj ciničnim izrazom: ‘dopolnjena’.”
V tem smislu ne gre to, da je Jezus tako zelo božji, ampak bolj, da je Bog – v resnici, torej za razliko od naših prejšnjih prepričanj o njem – tako človeški. To pa še ne pomeni, da je “tako človeški” v smislu “tako prevzet od zla, od zahrbtnosti, nečimrnosti, laži in kar je takega”. Takšen zaključek bi lahko potegnili, če bi Cerkev za Boga prepoznala nekoga s takšnimi lastnostmi, goljufivega bankirja ali kaj jaz vem. Jezus kot Bog je torej človeški na način človeškosti, ki jo je on žive – ta pa je – z dvema besedama – bit-za. Podarjenost do kraja bivanja. Podarjenost kot bistvo biti. Bit-za kot bit. Ljubezen.
Zdi se mi, da vse prepogosto pozabljamo na ta obrat perspektive, ki obrne temeljne teološke predpostavke popolnega vsemogočnega Boga na glavo. Sedaj torej nad nami ni več popolni vsemogočni Bog, ampak je z nami nepopolni, popolnoma nemočni – Bog. Z dodatkom: po njegovi smrti (ki je zadnje naravno dejstvo o tem človeku) slavimo njegovo vstajenje. Kristusovo vstajenje pa kot bistvo vsega presega namen tegale kraktega komentarja, čeprav bi se šele skozi motrenje vstajenja lahko tudi tale zapis izkazal kot “pravoveren” in poln smisla.
Povzetek: Kristusovega božanstva ne gre motriti s kategorijami judovskih predstav o Bogu, ampak gre za preobrat v dojemanju Boga ne več kot (zgolj) vsemogočnega Na-sebstva (“Sem, ki sem”), ampak predvsem kot Boga-z-nami, Emanuel, kot nekoga, ki z nami deleži svojo bit.