Kaj umre na križu? (No, tako jaz gledam.) Ne nekakšen božji odposlanec. Ne gre za to, da je Bog nekje tam gori, pa pošlje svojega sina, pa potem reče: “Žal mi je, fantje, zaj**li ste, morda vam pošljem čez tisoč let novega Odrešenika”.
Kakor pravi Hegel, to, kar umre na križu, je natanko Bog presežnosti kot tak. Natanko Bog kot tista transcendetalna sila, ki nekako, tako, na skrivno, vleče nitke sveta. Po mojem mnenju je to ključna skrivnost krščanstva. To, da po tem dogodku Boga ne moremo več dojemati kot… saj veste, tako, češ “Mi smo v dreku, pojma nimamo, kaj se dogaja s svetom, ampak ostaja nam gotovost, da kljub vsemu tam zgoraj je nek starček, ki na skrivaj vleče nitke dogajanja in tako naprej in tako dalje…”
Natanko TA bog se odpove prestolu.
Zdi se mi, da se v krščanstvu zgodi nekaj zares ogromnega, ker… spomnite se, po Kristusovi smrti se ne vrnemo nazaj k Očetu, ne. Kar dobimo, je Sveti duh.
Sveti duh je egalitarna skupnost, ki jo veže ljubezen.
Veste, kaj pravi Kristus, ko ga vprašajo, kako ga bojo prepoznali, prepoznali njegovo navzočnost?
Pravi: Kadar je ljubezen med vami, takrat sem tam.
Gre preprosto za imanenco emancipiranega kolektiva.
To je bil najgloblji uvid tudi nekaterih dobrih konzervativnih teologov; recimo Paul Claudel (vsekakor ni bil komunist) je izrekel nekaj zelo globokega; pravi:
“Najgloblji nauk krščanstva ni v tem, da lahko mi zaupamo Bogu, ampak ta: Bog ne more narediti ničesar brez nas. – Bog mora zaupati nam.“
Torej, še enkrat, zame je to zares neznansko pomembno sporočilo svobode…
Pa spet, kot pravi moj ljubljeni Chesterton: “V vseh drugih religijah imate ateiste. Ljudi, ki ne verjamejo v boga.” Chersteton bere, saj veste, tiste znane Kristusove besede na križu Eli, eli, lama sabahtani! – Moj Bog, zakaj si me zapustil?!, takole: “Samo v krščanstvu (in zanj je to ključno) sam Bog postane za trenutek ateist.”
Zares, zame je to tako strašansko pomembno!
To je tako daleč od teh popularnih idej o tem, kako da se krščanska era zaključuje, pa vso to nakladanje o dobi vodnarja… da vstopamo v novo dobo… Ja, zares vstopamo, ampak meni ta nova doba ni všeč; to je neo-poganstvo.
Trdim, da bi se natanko v današnjem času morali držati tega strašanskega vpliva (s katerim se še vedno nismo pripravljani soočiti) tega, kar nam krščanstvo resnično govori.
Zato tudi rad tako, paradoksalno, rečem, da biti ateist (no, brez skrbi; ne ateist v stilu Richarda Dawkinsa ali Christopherja Hitchensa), torej, da avtentični ateizem v smislu izkustva tiste radikalne odsotnosti kakršnega koli transcedentalnega garanta… (in v tem smislu stalinisti in komunisti ali nekateri darvinisti zame niso ateisti, saj si kljub vsemu vedno predočajo neko višjo sliko nujnosti in tako dalje), da torej za ta ateizem moraš iti skozi krščanstvo.
Moja formula je torej – ne samo da poskušam podati nekakšno ateistično branje krščanstva, kako da je Bog zares človek, ne, to so oslarije – je torej taka, da lahko samo skozi izkušnjo krščanstva dosežeš brezno tega, čemur jaz pravim ateizem (ki je nekaj mnogo bolj radikalnega od vsega tistega nakladanja Richarda Dawkinsa in tistih)
No, moja težava s temi je ta, da – seveda, v nekem neumnem smislu imajo prav; seveda smo najbrž rezultat evolucije in tako naprej in tako dalje – ampak – pri njih se mi zdi da ni zares nikakršnega uvida v to, kako religija v resnici deluje! Kot da manjka celotna dimenzija… Po mojem mnenju se pravzaprav celo totalno motijo glede statusa vere. Zame je vera nekaj zelo skrivnostnega. Recimo, ali res verjamemo/verujemo, kako verjamemo?
Povezava do posnetka govora, katerega prve štiri minute so prevedene v zgornjem besedilu:
https://www.youtube.com/watch?v=JkpRqxKbgF8