Bog kot odsotnost Boga

V zapisku, ki sledi, bom soočil Boga, njegovo odsotnost in absurd trpljenja nedolžnih – triado torej, ki se pogosto javlja v trditvi: “Če bi Bog obstajal, bi ne dopustil takšnega trpljenja.” Na miselni sprehod – z vso resnostjo, s kakršno lahko gremo na sprehod – se bom podal skupaj s češkim jezuitom Tomašem Halikom.
Na vprašanje: “Zakaj trpljenje nedolžnih?” je na koncu nemogoče zadovoljivo odgovoriti. Na koncu lahko ob tem vprašanju samo molčimo. Kljub vsemu pa nam ostaja vsaj vprašanje. In to vprašanje, ta klic je potrebno ovrednotiti kot nekaj vrednega in dragocenega. Včasih se prelevi celo v nerazumljivo kričanje – in s tem še zaostri svoj numinozni značaj: “Zakaj si dovolil, da je moja hčerka umrla?!?!?!” 
Predstavljajte si, da tega vprašanja ne bi mogli postaviti. Predstavljajte si, da bi v tej situaciji ostali brez krivca. Da bi ostali brez tistega, pred komer zahtevamo pravico. Absurd.
V tem je moč Boga. V tem, da zaupamo (pa ne v smislu: zaupamo, ker smo tako pobožni in krepostni, da o njem mislimo vse dobro), da je Dober in Pravičen, čeprav se več kot očitno kaže, da – očitno ni. Kljub vsemu zaupamo, da je. Ker če ni Pravičen On, ostanemo brez sogovornika v tem svetu absurda. To pa je za homo sapiens pre-več.
Obstaja seveda več oblik zgoraj zapisanega vprašanja. Od teh nekatere navidezno sploh ne priznavajo Boga. Npr: “Če bi Bog obstajal, bi ne dovolil, da bi moja hčerka umrla…” z mržnjo do Najvišjega izrazi svoj gnev obupani oče. Hvalimo lahko Boga!, da tudi v tem primeru predstavlja naslovnika mržnje, sovraštva, prezira, torej nekoga, ki šele omogoča razlitje besa, gneva, klica po pravičnosti.
Tudi v tem primeru igra Bog vlogo tolažnika, parakleta. Tudi tokrat je edini, ki ostane obupanemu, da ga gleda v oči, pa čeprav z mržnjo, ki preseže nepomembno dejstvo tega, da naslovnik tega pogleda menda sploh ne obstaja. In to je mesto Boga. Na koncu (ki ga vzvratno seveda moremo videti kot začetek). Onkraj biti.
Predpostavka obupanega očeta, ki je sam sicer ne reflektira, je ta, da je Bog po definiciji pravičen – in da tak mora biti. Bog v tem primeru predstavlja pravičnost na sebi – kar nas lahko (za)pelje k naslednji misli: Vzklik, zakaj je toliko krivic in trpljenja nedolžnih, bi lahko razumeli tudi na način, da je pravzaprav naslovljen na pravičnost kot tako, na pojem, idejo pravičnosti, in torej ne nujno na osebnega Boga. A pri tem nas ustavi prepoznanje, da je tožba ideji, in še to nad tem, da je v resnici ni,  kajpak prevelika abstrakcija, ki jo človek ne premore, oz. je vsaj ne more izvesti z zgoraj omenjeno numinozno težo.
Na odgovornost lahko kličemo le k etiki zavezano entiteto, to pa je subjekt, oseba. In Bog se tu ponuja sam od sebe. Klic nad nezaslišanostjo krivic in trpljenja nedolžnih je torej vedno, pa čeprav ne-hote, naslovljen na osebnega Boga. Njegov odgovor – pa je že drugo poglavje. Poglavje z naslovom Razodetje.
Zgornjih izvajanj ne gre razumeti kot prikrito željo kristjana, da bi pokristjanil oz. za krščanska označil razmišljanja, sama sebe označujejo za laična ali ateistična. Morda želijo biti predvsem dramilo tistim kristjanom, ki vso to zgodbo z Bogom jemljejo tako za-gotovo, da njihova gotovost zakriva mesto resničnega dialoga z Bogom. Ta pa naj bi se dogajal zunaj gotovosti in celovitosti nekega religioznega sistema. Pogovor z Bogom se dogaja na meji med brez-smislom in Bogom (ki v tem pogovoru predstavlja smisel, in ki, kot logos, spregovori prvi).
Misli sem, kot rečeno, zapisal in razvijal na podlagi razmišljanj češkega jezuita Tomaša Halika, predstavljenih v knjigi Blizu oddaljenim (Ljubljana, 2012), ki jo toplo priporočam v branje. 

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.