Prosta teološko-družbena analiza. Domišljijski spis. Intelektualistični esej.
Če smo članku že dali tako vzvišene podnaslove, še posebej zadnji se zdi tak, začnimo vsaj s kratkim uvodom in predstavitvijo problema oz. tematike. Vprašanje, ki se pred nas postavlja, je:
Kakšne vrste ljudje so (če preveč posplošimo) želimeljski mladci?
Zakaj sedijo na tleh in zakaj ne berejo Marxa. Zakaj so zaljubljeni in zakaj, ko stopijo v študentsko Ljubljano, ne ustanavljajo Odborov za rešitev sveta?
Odnosna dimenzija posameznika se v Želimljah razume predvsem kot dimenzija neposrednih medosebnih odnosov – med prijatelji, med zaljubljencema, v družini, odnosi do učiteljev in vzgojiteljev itd. Ti odnosi in ta odnosnost so (tudi prek krščanske teologije in deloma njene moralke) tako optimizirani in osmišljeni, tako opolnomočeni in do neke mere idealizirani, da njihova moč in intenzivnost zaslepi vse druge potencialne oblike odnosnosti. Pri tem imam v mislih družbeno-politično resničnost posameznika, ki je – sicer v mnogo večji abstrakciji, pa vendar – prav tako stvar odnosa, odnosa do drugega, ki ga ni tu. Govorimo o odnosu, ki ga z drugo besedo lahko poimenujemo “aktivno državljanstvo” (najsi bo že to državljanstvo države, Evrope ali pa sveta).
Želimeljčani so apolitični, ker so tako občestveni. Politika je prevelika abstrakcija – pa ne za njihov razum, ampak za njihovo živeto odnosno resničnost, ki je vedno anything but abstrakcija.
Njihovo dijaško glasilo se bere kot nekakšna hipi varianta časopisa prvih kristjanov – kot oda veselju, prijateljstvu, zaljubljenosti (sic!), (hipsterske) izvirnosti, povezanosti, mladostne radoživosti in tu pa tam mladostnega nemira, žalosti in obupa (samo v pesmi!). Krivice – v tem časopisu ne obstajajo. Ne obstaja absurd trpljenja nedolžnega, saj je ta aspekt življenja dodobra in učinkovito povzet v teologiji trpečega (in vstalega) Kristusa. Globine človekove biti, absurd bivanja, mladostnikovo identitetno krizo, kategorični imperativ, ki kliče k dolžnosti in etični odgovornosti do slehernika,… – vse to, vse to povzame krščanska salezijanska duhovnost, ki na ta vprašanja odgovori z odgovori, ki romajo bolj ali manj globoko v notranjost mladostnikovega razuma in doživljanja. Edepol! Da le globoko…
Da, to je komuna, krščanska skupnost, kjer je povrh vsega dovoljeno poljubljanje z najlepšimi dekleti – v njihovih najlepših letih. Krščanska skupnost, kjer je krščanstvo ravno toliko obvezno, da ima vsak občutek svobodnega operiranja z lastno svetovnonazorsko opredelitvijo (in se torej lahko počuti, da uresničuje svojo mladostniško svobodoželjnost), da pa obenem povezuje celotno skupnost s simboli in besedami in veroizpovedjo, ki bi sicer, prosto po Benediktu16-em, “gledano zgolj miselno, mogla biti tudi drugačna*, ki pa ima vendar svoj smisel prav kot jezikovna oblika: da zbere ljudi v skupnost izpovedujoče besede.”
Don Bosko je bil človek živih odnosov z mladimi, gradil pa jih je na temelju zaupanja, in Želimlje ga pri tem uspešno posnemajo. Ko pa imaš enkrat tako rad in v resnici rad ljudi, se ti prav mogoče politika kaže ne samo kot prevelika abstrakcija, ampak celo kot laž. Lahko bi rekli, da takšna, do neke mere avtarkična in izolirana skupnost, na svoj način nezavedno uči anarhizem, “anarhizem ljubezni”. Na prvo mesto namreč daleč pred drugimi vrednotami postavlja neposredne osebne odnose – tako da – kot smo že ugotovili, njihov žar zaslepi pogled na abstrakcijo fiktivnega sodržavljana. Zato ne načrtujejo revolucije in ne ustanavljajo svoje stranke.
Moč izkušnje takšne skupnosti, ki deluje v medsebojnem zaupanju, pa je vendar potrebno ovrednotiti. O njej lahko razmišljamo kot o tisti sili, ki svet spreminja ne le v smeri pravice in pravičnosti, kamor sili plemenito srce
etično prebujenega aktivista iz gimnazije Bežigrad, pač pa tudi in predvsem v smeri graditve družbe z vrednotami zaupanja, prijateljstva in topline. Tu gre torej za posredovanje
izkušnje, doživetja, ki zaznamuje srce, ki bo od zdaj verjelo v načelo žive skupnosti.
No, pa vendar bo treba v svet. Pa vendar bo treba razpelo iz tako ljube jim kapele videti v nekem drugem od Boga zapuščenem. Pa vendar bo treba. Pa vendar se bo mogla ta izkušnja izraziti šele tam, kjer je ni. Pa vendar se mora zgodba, ki jih je navdihovala v dijaški mladosti, v odraslosti utelesiti.
– kakor glavni junak njihove zgodbe.
P.S.: Na vprašanje, zakaj sedijo na tleh, pa še vedno ne znam odgovoriti… Čeprav imam občutek, da se je Agata usedla prva…
*!!