Iztočnice za dijaški teološki krožek

Nekaj trditev o teološki govorici, ki naj pomagajo k razrešitvi nekaterih temeljnih nesporazumov ali polemik o religioznosti, Bogu, veri itd.

Teologija je kompleksen in slikovit prikaz resnic o Bogu, tj. o vsem, kar je in kar ni.
Teologija želi s tem, ko govori o Bogu, podajati resnice o svetu, človeku v njem. To pa še ne pomeni, da človek ali svet obstajata preden je Bog, čeprav pomeni natanko to. A Bog je po definiciji počelo in zato nujno pred človekom. 
Ko človek govori o Bogu, polaga Bogu v usta besede o človeku in za človeka, a ker je Bog po definiciji pred človekom, to slednje tudi drži.
Teološke resnice so po naravi drugačne od znanstvenih, pozitivnih resnic.
Trditev “2+2=4” je po naravi drugačna in z vidika ortodoksije manj resnična od trditve “Kristus je Gospod”
Poved “Andrej, ta miza ima štiri noge, Jezus Kristus pa je Božji sin,” vsebuje nevarno mešanje teoloških in znanstvenih resnic. To lahko vodi v verski fundamentalizem.
Trditev, kot je “Bog je”, je brezpredmetna. O Bogu (kot počelu) namreč govori drugotno; Boga (ki je po definiciji počelo) uvršča v red stvari, ki (šele) so. Kvečjemu bi lahko rekli, da Bog “nad-je”, kar pa je zaradi prevelike abstraktnosti in nepredstavljive drugačnosti že bliže trditvi “Bog ni” kot “Bog je”.
Trditev “Boga ni” je vsaj enako točna oz. zavajajoča kot trditev “Bog je”.
Prejšnja izjava nakazuje, da je tudi vprašanje “Ali Bog je?” brezpredmetno.  To ne pomeni, da vnaprej že določamo, da Bog je, ampak nas ta premislek vodi kvečjemu k nekoliko bolj smiselnemu vprašanju: “Kakšen je Bog?” v pomenu: “Kakšno je počelo stvari (ki je pač po vsej verjetnosti onkraj kategorije biti)?” To slednje pomeni, da si je nemogoče logično konsistentno zastaviti vprašanje o počelu vsega in je torej tudi vprašanje “Kakšen je Bog?” logično gledano nepopolno, a zaradi tega ne nujno tudi diskvalificirano.
Trditve o Bogu je treba razumeti večplastno, z več vidikov. Trditev “Bog je troedini” naj bi na nas učinkovala prek različnih zrenj; tako prek razumskega, kot prek estetsko-poetičnega.
Teološko korektno bi bilo reči, da je bolj primerno govoriti Bogu, kot o Bogu. V prvem primeru namreč Boga slavimo, hvalimo, preklinjamo itd. in s tem z Bogom stopamo v neposreden odnos (jaz-ti). V drugem primeru Boga popredmetimo, ko o njem govorimo kot zgolj o eni od bivajočih stvari. Zato lahko in moramo vse trditve, ki navidezno izgledajo kot govor o Bogu, razumeti kot (neposredno) hvaljenje (ali preklinjanje) razumsko nedosegljivega Boga.
Vse teološke trditve so nezadostne. Na nek način so vse teološke trditve (npr. “Bog je oseba”), če jih vzamemo dobesedno in dokončno, omejujoče. Razlog, da jih kljub vsemu vzemamo v obzir, je v tem, da smatramo, da bi bili brez teh trditev (oz. omejitev) še bolj omejeni.
Eden od namenov verskih resnic je zbirati ljudi v skupnost izpovedujoče besede. To pomeni, da bi zgolj miselno gledano veroizpoved lahko bila tudi drugačna, ampak ravno kot “dogma” predstavlja sredstvo poobčestvenja.
Dokaz o božjem obstoju bi v trenutku dokaza postal dokaz o nečem, kar ni Bog. Bog, ki bi bil zvedljiv na raven miselne špekulacije, namreč ni več Bog, ki bi presegal vsako miselno špekulacijo in logično izvajanje, saj je Bog (po krščanskem umevanju) Logos – Smisel, Beseda – torej vznik vsakega smisla in logike – v sebi pa je zato lahko tudi paradoksen.
V realmu Božjega lahko obstaja kvadratni trikotnik.
Morda je ena glavnih koristi govora o Bogu v tem, da daje možnost, da Boga presegamo (in morda še vedno ostajamo v ortodoksiji). Če bi se nam na primer zdelo, da je “modrina neba” čez vse presežna, lahko uporabimo natanko idejo Boga, da rečemo “modrina neba presega Boga”. Brez ideje Boga ne bi mogli (tako učinkovito) artikulirati naše čudi do presežnega. Okvir Boga torej kot okvir za sliko, ki se v ekscesu zadovoljstva nad lastnim okvirjem preliva čez okvir. Tudi če rečemo samo “modrina neba” in s tem mislimo natanko samo njo, je ideja Boga, ki je niti ne izrekamo, in morda o njej v tistem trenutku niti ne mislimo, tista, ki v tem trenutku trpi, je zanikana – in s tem uresničuje svoje bistvo.

    (Zato je polemičnost izbire med “Kristusom” ali “modrino neba” lažna, kajti Bog naj bi po učenju Cerkve “bil za človeka” – in je torej “modrina neba” povsem legitimna izbira. Zavrženje Boga v korist človeka je ultimativno božje samo-dejanje. Bog (kot koncept in v resnici) osvobaja, dokler nas sam ne osvobodi njega samega.)

    Leave a comment

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja