Bog je imenovanje Boga

Svet, svet, svet si ti Gospod, Bog vsega stvarstva.

Ob tej molitvi sem oni dan pri maši spraševal o tem, kako naslavljamo Boga, in da je ravno omenjena molitev – s trikratnim, naivnim, otroškim, lahko bi rekel debilnim ponavljanjem svet, svet, svet kot temeljna opredelitev, temeljni odnos do Boga primeren način vstopanja v prostor Božjega. O Bogu moramo misliti kot o tistem na meji jezika, jecljanja (kar trojno ponavljanje nekako počne), po drugi strani morda kričanja, in kot končnem vzniku jezika, zato bo tudi status Boga med vsemi poimenovanji moral biti drugačen.

O Bogu in čudenju, ki ga izraža omenjena molitev, bi lahko razmišljali na sledeč način: Imamo stvarnost (ki jo po Chestertonovsko ne razumemo, zato>) , imamo čud nad stvarnostjo (svet, svet, svet…), to čud artikuliramo v nekaj na sebi, ter temu damo ime Bog, povratno pa torej tudi stvarnost ni več (samo) stvarnost, ampak (tudi) stvarstvo.

Nevarnost pa preži z obeh strani – tako s strani tega, da bi se bali to čud artikulirati, kot s strani tega, da bi “artikulirana čud” postala nekaj neodvisnega od čudi in tako čudi celo škodila, jo uničila.

Lotimo se najprej prve nevarnosti – bojazni imenovati čud, saj naj bi bojda imenovanje tega, kar obstoji ravno zaradi svojega trčenja ob brez-besednost, neimenljivost, tega, kar je sam trk nečesa z nečim, za kar nimamo in ne moremo imeti imena, saj naj bi namreč to imenovanje le-to, namreč čud, uničilo. Že beseda “čud” se čudno (a zdi se da povsem primerno) neha, še preden bi uspela imenovati samo sebe oz. to, na kar se nanaša. Že beseda torej nakazuje, da se to, kar imenuje, rojeva iz ne-zmožnosti imenovanja.

Ampak mar se ne čud (v pomenu čudenje) izgubi, če vztrajno vztrajamo na poziciji, da ker je čud čud ravno zaradi neimenljivosti (s katero zavest trči ob nečem tako novem, da potem temu rečemo čud) zato potem le-tej oz. temu, čemur se čudimo, ne damo imena?
Kaj pa če je čud tako splošno prisotna, da potrebuje dodatno artikulacijo, da se zares uresniči in prepozna kot čud? Kaj pa če čud ni rezervirana zgolj za čud nad rožo, ki cveti. Kaj pa če je to občutenje presežnega, presegajočega, vse,-tudi-mene-obsegajočega, tako neprestano, da neko nerazumljivo vztrajanje pri ne-imenovanju tega pojava zatre tudi sam pojav, pa čeprav se le-ta rojeva ravno iz ne-zmožnosti poimenovanja? Dobro, bi lahko rekli, pa dajmo temu ime “čud”, “čudenje”. Hjah, ne, bomo rekli, saj čudenje ravno govori o tem, kako nečesa ne razumemo, nas presega, nas sooča z nezmožnostjo imenovati, in zato “čudenje” na nek način ni ime ničesar, je odsotnost imena.

Če torej nečemu tako vseprisotnemu moramo dati ime, pa čeprav je način, na katerega ga dojemamo, ravno v tem, da nečesa ne moremo imenovati, ujeti v ime, misel -; če torej ne želimo, da bi to-brez-imena utonilo v brez-obstoj/ne-obstoj, potem bo to ime (in to ime bo Bog) vedno zaznamovano s tem, da je to ime v bistvu dajanje imena, imenovanje, saj smo ga šele naknadno imenovali, in to zato, da bi se lahko navduševali nad njim, ki smo ga imenovali, ne da bi vedeli, kaj je, saj ni nič določnega.

In zopet – to, kar bomo imenovali, bomo dojemali in razumeli mnogo bolj neposredno od vseh drugih imen (stvari), saj bo to edina od imenovanih “stvari”, ki je dobila ime iz ne-razumevanja nje same, in bo zato edina, katere ime bo hkrati njeno bistvo, kajti drugega bistva kot njenega imena ne poznamo. (če je stol zato, da se na njem sedi, pa je Bog zgolj Bog).

Seveda je zelo, če ne še bolj, nevaren tudi prepad na drugi strani – to je nevarnost, da bi Bog kot vzvišeno imenovanje čudi le-to, namreč čud razložil in jo s tem razorožil njenega bistva. To se – tako se mi zdi – zelo pogosto ali celo praviloma dogaja. Bog, ki ni imenovanje Boga, v pomenu, da ne velja, da “Bog je vedno večji od tega, kar imenuje”, hitro postane preprosta obrazložitev vsega sveta, ki zaradi tega ni več čud(ež), ampak logična posledica božje volje, volje Boga – torej nekaj, kar bi na vsak način bilo, saj bi Bog vedno tako hotel, kajti njegova volja je večna. Svet torej ni več nekaj, česar ne razumemo, ampak nekaj, kar nam dogma o Bogu Stvarniku zadovoljivo razloži in poteši našo radovednost. Čudenja ni – ker Bog (kot nekdo, ki pač dozdevno je) vse čudenje razloži s tem, ko je on prvi vzrok vsemu.

Zato se zdi smiselno trditi, da je Bog vedno imenovanje Boga. In da kolikor ni imenovanje Boga, toliko ni Bog, ker – po eni strani – česar ne imenujemo, tega ni, hkrati (in predvsem) pa zato, ker bi Bog, ki je vedno večji (Deus semper maior, tudi Alah akbar zveni podobno), pa bi bil imenovan, kot da obstaja tudi pred tem aktom imenovanja-iz-začudenja, bil zato omejen in ne bi mogel biti vedno-večji in torej ne to, kar je.

Hkrati pa – če bi vse prepustili čudenju, bi nas pojedla pošast. Zato pa moramo, če želimo v miru piti kavo, pustiti Bogu (ki smo mu prek našega imenovanja blagovoljno dovolili obstoj), da nas s svojo kosmato roko boža. In da zabrunda kakšno vesoljsko pesem, ali pa nas kot oče (ali mama) iz najlepše pravljice (Grimm, Disney,…) objame, da zaspimo v njegovem naročju.

In, če vas še nisem dovolj prestrašil, tista pošast bi imela sedem (7!!!) glav!

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.