Spajanje nakupovanja z dodano dobrodelno noto je postalo tako popularno in tako main-stream, da zahteva vsaj kakšen blogerski zapis.
Zdi se, da se je v diskurz o potrošništvu ideja o ne-etičnem (zahodnem) potrošniku tako močno vcepila, da je popolnoma legitimizirala in osmislila vse – še tako smešne – marketinške akcije, ki se oglašujejo s tem, da z nakupom njihovih artiklov nekomu pomagamo.
Postali smo tako vsesplošni krivi, da nas želijo vsesplošno oprati krivde.
Zdi se, da je trgovcem in korporacijam jasno, da smo zahodni potrošniki s krivdo obremenjeni do te mere, da želimo z vsakim potrošniškim dejanjem iz sebe oprati vsaj delček nje. Biti potrošnik je torej (tako lahko sklepamo iz uspeha popularnih marketinških akcij) postalo sinonim za biti kriv; zato je vsak nakup, za katerega je količkaj poudarjen njegov plemenit in dobrodelni značaj, toliko bolj mamljiv. Zakaj bi kupil in bil kriv, če pa lahko kupim in sem, ne samo manj kriv, ampak celo dober?
Trgovci poskušajo odrešilen pojem “etičnega potrošnika” izenačiti s pojmom “kupuj pri nas, kjer del dobička damo v dobrodelne namene”. Gre za zoženje etičnega potrošništva na dobrodelno potrošništvo in za razširitev potrošništva v potrošništvo in dobrodelnost.
Spomnim se plakatov za žvečilne gumije Orbit, ki so vabili k nakupu: “Pričarajmo nasmeh” – z obrazložitvijo, da bo del prihodkov od nakupa žvečilk namenjen zagotavljanju zobozdravstvene oskrbe za otroke, ki si tega ne morejo privoščiti ali nekaj takšnega.
Jaz pa takrat ravno nisem hotel nikomur pomagati. Vprašal bi: “Dober dan, imate kakšne žvečilne gumije, s katerimi ne pomagam pri ustanavljanju ambulant?” “Samo žvečilne bi, prosim.” Nimate?
Rad bi namreč samo žvečilne gumije!
V tem trenutku namreč nočem pomagati nikomur. Samo žvečilne bi rad…
Velika Mercatorjeva akcija v zimskih mesecih je ciljala na našo empatijo do (očitno ne-zadostno preskrbljenih?) skakalcev.
“Dober dan! Ali je mogoče od cene teh makaronov odšteti prispevek za skakalce? Če se da, bi plačal samo za makarone, prosim… Ni mogoče? Aha… Amm, kdaj pa se konča tale vaša akcija? Bi takrat prišel…”
Pa ne, da ne podpiram skakalcev – no, v bistvu do njih res ne gojim ne vem kakšnega čustva, in bi mi bilo dokaj vseeno, če se jih (dodatno) podpre ali ne. Ampak v tistem trenutku jih nočem podpreti. Samo pol kile teh špagetov bi rad…
Seveda pretiravam, pa vendar se lahko v kolumnistični maniri vprašam: Ali lahko kje nikomur ne pomagam in zgolj kupim nekaj zase – zase, sebično kot se le da??
Pa ni problem v ceni, ki naj bi jo doplačali (itak gre za minorne vsote, ki se pač v ceni ne samo da ne poznajo, ampak nanjo sploh nimajo vpliva – zaradi marketinške spodbude, ki jo sproži dobrodelna akcija, bi bilo prav mogoče celo nižanje cen). Ne. Problem je v vsesplošni dobrodelnizaciji vsakdana. Zjutraj ne greš po kruh, ampak greš po kruh in daruješ za socialno šibke otroke. Ne kupiš čokolade za svojo najdražjo, ampak kupiš čokolado za svojo najdražjo in podpreš skakalce. Nikomur nočem pomagati! Razen ko hočem.
Problem tovrstne dobrodelnosti je, da ni pristna. To še ne pomeni, da si denimo zaposleni v Tušu v resnici v resnici ne želijo pomagati socialno ogroženim otrokom. Ne, bolj gre za to, da če bi šlo res zgolj za pomoč otrokom, in ne (v prvi vrsti) za povečanje prodaje, se tem trgovcem v “burnem oceanu prostega trga” takšne akcije ne bi izplačale – ker: saj ne bo nihče verjel Tušu, da bi se šel takšno zgodbo, če bi bila zaradi tega končna bilanca slabša??
Na koncu – vsem dobrim vzgibom navkljub – lahko pride do stanja, ki bi ga najbolje opisala besedna zveza: trgovanje s stiskami ljudi. A nihče ne pravi, da natanko takšno trgovanje ne bi stisk tudi v resnici odpravilo. Cinizem pa bi ostal. Cinizem, ki ga vzpostavlja javna skrivnost, “da se podjetjem v resnici ne gre za dobrodelnost samo.”
Morda pa sem samo zaostali konservativec, ki še nisem doumel nove politično-ekonomske stvarnosti, kjer je reševanje socialnih problemov postala domena (in odgovornost) profitnih organizacij?
Morda je pa to nov model wellfare state-a in se je treba pač zgolj sprijazniti, da v družbi, kjer države niso več sposobne učinkovitega obdavčevanja (pretežno trans-državnih) podjetij, prek omenjene dobrodelnizacije nakupov za socialne probleme poskrbijo podjetja?
Morda.