Ko to tamo raja?

Sinoči sem se udeležil sprejema naših košarkarjev na Kongresnem trgu. Ljudi se je trlo. Z vso ostrino trenja med t-jem in r-jem, kar ji je gre. Osebno nisem med večjimi športnimi navdušenci, ampak za tokratno čudo to ni bil pogoj za prisotnost. Dovolj je bilo, da si “Slovenc”. Here we go.

Začel bi z eksperimentom, ki gre takole:
Koliko liberalnih, kozmpolitskih, feminističnih, marksističnih in politično korektnih premis zataji navijač, ki skandira: “Kdor ne skače, ni Slovenc!”?

1. Slovenc – Na narodnosti utemeljena identiteta (in z njo politična ureditev) je anahronizem devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki so jo danes povozili (enotna) kulturna logika poznega kapitalizma, globalna ekonomska prepletenost in prek interneta porajajoča se svetovna civilna skupnost. #liberalc #kozmopolit
2. Slovenc – Zanimivo je, da se ob takšnih mega-dosežkih rada zbudijo rasno-superiornostna retorična vprašanja v stilu: “Mar ni v Slovencih nekaj, kar nas dela res dobre?” “Slovenci smo res sposoben narod” implicira na to, da naša kri, geni, v neki meri odločilno pripomorejo k našim “sicer praktično nemogočim dosežkom”. #SayNoToRacism

3. Slovenc – Zakaj bi moral biti Slovenec, da navijaš za Slovenijo? Postavljanje takega pogoja je diskriminatorno do slovenskih državljanov drugačne narodnosti. “Saj smo 2017”, bi rekel Trudeau, “in danes je multikulturnost oz. multi-narodnost prej pravilo kot izjema” #multikulti

4. Slovenc – Če hočeš bit Slovenec, moraš bit najprej moški. Moški so namreč nosilci naroda, ženske pa narodove sinove (sic!) zgolj rojevajo. #feminizem
5. Kdor ne skače – diskriminacija invalidov, ki ne morejo skakati. #PC

6. Nisi pravi levičar, če ne boš v navijaški evforiji videl distrakcije, ki jo nudi globalni kapitialistični sistem zatiranim množicam, da bi preprečil uzrtje njihove lastne bede.  Ne. Pravi revolucionar se ne zabava. On kontemplira družbeno nepravičnost. Zabava je opij za ljudstvo in zatira transparentnost pogleda na ostrino razrednega boja. #Marx

Šest. Pa še kaj bi se našlo. Kaj iz polja zdravorazumskega razmisleka. Recimo o tem, čigava je zmaga:

Jutro po velikem uspehu slovenske reprezentance sem kolegu pokomentiral: No, glej, zmagali smo. Pa je rekel: Ne, zmagali SO. Pritrdil sem mu. Spomnil sem se namreč tistih “brezveznikov”, s katerimi smo si večer poprej delili kafič, in ki so surovo bentili nad sodniki, preklinjali čez srbske reprezentante ter naploh reprezentirali svojo kvazi-moč. Ta zmaga pripada garačem, talentiranim, vztrajnim, močnim, sposobnim – kot so naši košarkaši, sem si mislil, ne pa brezveznikom, ki v življenju niso dosegli – nič. In ob misli, da si tole zmago lasti na stotine takšnih, me je spreletel kar nekakšen srh nepravičnosti.

No, bodi dovolj kritičnosti. Gremo še na drugo stran.

Kar se tiče slovenstva: Normalno je, da se človek identificira s tem, kar mu blizu in kar mu je ponujeno v identifikacijo, in ne nujno s tem, kar bi bilo morda po ne vem kakšnem abstraktnem razmisleku najbolj obče-družbeno koristno in pravično. Saj smo vendar samo grešni ljudje, kot je pravilno povedalo krščanstvo, ne pa kakšni idealni umi, ne pa bogovi. Kot drugo pa je povsem naravno, da se človek kdaj pa kdaj pozabava, razvedri. Kaj pa!

Sam sem se sinoči, v množici navijačev, zalotil, da mi vzkliki kar nekako niso šli iz ust. Mar nisem pravi Slovenec? Morda pa zgolj nisem bil dovolj sproščen ali pa v dovolj pravi družbi? Morda mi je manjkala piksna piva v roki? Morda pa so takšne priložnosti lakmusov papir, ki ti pokaže, koliko si človek starih bogov in koliko novih. In – priznam: ko v teh dneh slišimo od vsepovsod, da “smo evropski prvaki”, ne vem, v kateri del svojega srca naj pripnem to očitno res veselo novico.

Na koncu pa – kot se spodobi za tovrstne spise in kot v resnici velja:
Svaka čast, ekipa!

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.