Kar pa se tiče feminizma, je moje gledanje sledeče:
Verjamem samo v radikalni feminizem. Radikalni feminizem pa je radikalen.
Ne verjamem, da je feminizem, ki ni radikalen, zmožen uspeha; da ga je možno uspešno zagovarjati. Da ga je mogoče razumeti.
Morda bi lahko temeljno premiso radikalnega feminizma, kakor ga sam razumem, strnil v sledečo prispodobo:
Moški si je skozi zgodovino nadel obleko Človeka, ženski pa je ponudil obleko Ženske.
Dokler bodo ženske nosile to obleko, si bodo odrekale/jim bodo odrekali atribute človeka, ki je (bil) ustvarjalec zgodovine, nosilec idej, svobodni duh, razlagalec sveta.
Oz. v nekoliko bolj plastičnem besedišču:
Dokler bo ženska urejena tako, da bo lepa, naj pač ne pričakuje, da ne bomo moški nad njo očarani.
No, saj marsikaj sem že tule napisal. Med drugim tudi tole:
“Ne moremo pristajati na seksapilne ženske oblačilne norme ter hkrati zagovarjati dosledne spolne enakosti. – Kaj bomo torej izbrali?”
V (radikalnem) feminizmu ne gre (zgolj) za to, da mora biti ženska enako plačana ali kaj podobnega.
Pravzaprav je ukvarjanje s takšnimi nadrobnostmi (ki so itak v glavnem že dosežene) lahko celo kontra produktivno, ker prikazuje feminizem kot nekaj ne-radikalnega. Nekaj, kar je itak vsem sprejemljivo.
Ne. Radikalni feminizem ne more biti tako zlahka sprejemljiv. Odpira radikalna vprašanja: vprašanje neplačanega dela doma (skrb za otroke, za gospodinjstvo, za onemogle starše,…), pa vprašanje opresivne seksualiziranosti ženskega telesa (povezano s pravico žensk, da, tako kot moški, ne skrivajo prsi), vprašanje same ideje ženskosti, v katero je zakoreninjenih ogromno “predsodkov” o ženski kot lepi ženski, o ženski kot nežni ženski, o ženski kot ljubeči materi; radikalni feminizem odpira vprašanje slovnice, jezika – ki je, kot vse kaže, v samem bistvu seksističen (moške oblike uporabljamo za označevanje skupin, v katerih so predstavniki obeh spolov, dočim pridejo ženske oblike v poštev samo za označevanje izključno ženskih skupin); vprašanje samega koncepta spolnih vlog, ki naj bi bile tako poudarjene zato, da bi pomagale ohranjati in upravičevati do žensk opresivni družbeni red, začenši z delitvijo dela v družini. In še marsikaj.
Poudariti hočem, da je feminizem radikalno gibanje, in da ga bomo bolje razumeli, če se poglobimo v njegove radikalne ideje.
Da. Če prepoznamo radikalnost feminizma, ga vsaj ne bomo več obkladali s psovko radikalnosti.
Ker in če pa je feminizem radikalen, ga pač ni tako preprosto sprejeti. Ni vrag, da ženska (tudi) uživa v lastni lepoti. V tem, ko se nališpana, počesana, v petkah in rdeči večerni obleki z globokim dekoltejem spredaj in zadaj, gleda v ogledalo, v katerem zre odsev popolne zadostitve zahodnega tradicionalnega ideala lepe ženske. Kar pojedla bi se od lepote, verjamem.
Ampak za to gre.
Šele ko (in če) se bodo ženske pripravljene odreči tej lepoti, tem standardom, tej “opresiji” lepote, “opresiji ženskosti” – bomo lahko strumno zakorakali viziji spolne enakosti naproti.
Do takrat pa uživajmo v seksističnih festivalih tipa Miss sveta, v seksističnih vseh glamuroznih dogodkih zahodne družbe, ki v naslovu nimajo oznake lezbično ali queer ali feministično. Do takrat pa uživajmo v pravljici z naslovom “vse-kar-ni-radikalno-feministično-queer-lezbično”. Užitkov iz tega naslova je pač precej: Skoraj vsi hollywoodski filmi, ki ne nastopajo na festivalu lezbičnega filma. Skoraj vse ideje povezane z zaljubljenostjo, hetero-romantiko, poroko, materinskostjo. Stari – to je radikalno!
In feministke nas vabijo k temu: K radikalnemu razmisleku. Jaz pa (vsaj v tem zapisu) vabim k temu, da sprejmemo feminizem kot nekaj radikalnega – ter se opredeljujemo do teh radikalnih idej. Kolikor pa ne sežemo do njegove radikalnosti, nam bo vedno hodil nekako v napoto. Ker je v napoto. Je v napoto svetu, kot ga poznamo.
Pač. Samo to hočem reči. Ženske (in družba kot celota) se bodo morale odločiti, ali se bodo odrekle opresivni normi ženske lepote v prid ideala spolne enakosti.
Feminizem, ki pa ni radikalen, pa naj si poišče kakšno skromnejše ime. (Recimo “damizem”. Boj za pravice dam. Damizem kot oksimoron – boj za pravice teh, ki jih že s samim naslavljanjem z “dame” ponižujemo.)
Skozi perspektivo radikalnega feminizma zato ni težko prepoznati cinizma poklanjanja rož, ki je v navadi za 8. marec.
Pokroviteljsko do amena.
Ampak… je pa lepo, a se vam ne zdi?
