kako sem spoznal človeka, ki ga nisem uspel občudovati

Imam se za nekoga, ki v ljudeh, s katerimi se srečuje, vidi še kar veliko dobrega. Tako se mi vsaj zdi. Do ljudi, ki jih spoznavam, skušam (ne vem sicer, če ravno uspešno) pristopati po nekem ponižnostnem principu – morda ravno zato, ker se bojim, da bi sicer mene marsikdo kar upravičeno sodil. Soljudi imam za takšne, ki jih ni težko vsaj v nečem občudovati.

(Zato mi je tudi nerazumljiva priljubljena krilatica iz rumenih medijev, kjer estradnik kot po pravilu obrazloži, da »ne mara hinavcev«. V katerem svetu živijo vsi ti ljudje, da je okoli njih toliko hinavcev? Ali bolje: Kdo pa so ti ljudje, da so zmožni živeti tako nehinavsko, da jih že vsak pomežik hinavskosti tako hudo zmoti v njihovi prečisti avtentičnosti?)

Nedavno pa se mi je pripetilo, da sem srečal človeka, pri katerem pa ni in ni šlo. – In je že bilo tako, da sem imel s to osebo priložnost preživeti ravno toliko časa – par dni, da sem jo lahko vsaj za silo spoznal.

Zamujala je v službo; pustila je, da so jo drugi čakali; nevarno je vozila in neodgovorno prehitevala na cesti; žvečilni gumi je sredi mesta vrgla skozi okno; imela je ogromno povedati čez svoje kolege, – čez kolektiv; kolegico je prosila, če lahko po obedu počisti namesto nje; v projekt, zaradi katerega sem jo imel priložnost spoznati, ni verjela, in je svojo nejevero prenašala na zaupane ji – otroke; svojih učencev ni nikdar zares pohvalila; menila je, da se ji godi krivica, ker ni bila deležna napredovanja v službi; bila je povsem neorganizirana; dela se je lotevala iz pozicije obupa; rezultati je niso zanimali; svet je bil zanjo kaos. Svet me ne mara, je bilo brati iz nje. Predvsem pa ni marala sama sebe – čeprav je skušala dajati ravno obraten vtis.


In takrat sem prvič resno pomislil na pomen vzgoje, tudi na pomen institucionalne “vzgoje in izobraževanja”. Na pomen vrednotne formacije, vcepljanja vrednot, na pomembnost zgleda. Vedno sem si mislil: Seveda je dobro, da otrokom, ki se rodijo v to našo družbo, privzgojimo neke vrednote, itak. Ampak – “itak še kar OK”. Zdaj pa sem pomislil: Formacija osebnosti se lahko konča tako, da to osebo le stežka občudujemo. Zato moramo vse sile napeti v to, da preprečimo, da bi pristali v družbi, v kateri bi drug drugega tako težko občudovali. Brez tega lahko namreč kot družba zapademo v neko čudno zagrenjenost, v začaran krog nejevolje.

Vse sile moramo napeti v to, da preprečimo, da bi pristali v družbi, v kateri bi drug drugega tako težko občudovali.

Vzgojiti moramo človeka, ki bo vreden občudovanja. Ki ne bo popoln egoist. Ki ne bo stalno zamujal, ki ne bo pljuval čigumijev skozi okno, ki bo verjel vase, ki bo voljan živeti, ki bo imel – vero v življenje, pa naj se to sliši še tako ezoterično.

Egoizem in altruizem sta sicer, in to vedno bolj spoznavam, prefrigani drži. Dozirani morata biti v ravno pravšnji meri. Preveč egoizma vodi v grozljivo dolgočasnost lastnih interesov, preveč altruizma pa ustvarja ozračje zadušljivega pomilovanja, poniževanja oz. neke čudne vzvišenosti. Res, ne zaupam ljudem, iz katerih ne veje vsaj kanček sebičnosti, celo nečimrnosti.

Ne zaupam ljudem, iz katerih ne veje vsaj kanček sebičnosti, celo nečimrnosti.

(Ha! Ali ni tudi to, da svoje lastne misli predstavljam kot citate, svojevrstna nečimrnost?)
Morda pa smo vsi v resnici tako težavni, tako “prazni”, in je pravzaprav le stvar predstave, igre, iluzije, da zamotimo druge (in sebe) pred našo zlobno lažjo in praznino. Morda pa so ljudje, ki jih ne moremo občudovati, le duhovno orodje za naše vedno globlje spoznavanje nas samih, našega lastnega nečimrnega bistva.

Oz. kakor je kardinal Rode v pogovoru z Vesno Milek nepozabno citiral Baudelaire-a:
“O Gospod, daj mi moč in pogum, da bom gledal na svoje srce in na svoje telo brez gnusa.” 




Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.