In praise of pogrebi

Pogrebi so ful kul. Pač – v primerjavi s tem, da jih ne bi blo (umrli bi pa vseen)

Če si predstavljam, da bi pač recimo zdej umrl.

Mislim, blo bi mi ful kul, da bi ljudje jokal – to bi blo zakon.

Bi si pa želel nekako še nagovorit zbrane. In to dejansko lahko naredim – pač, kot neke vrste oporoka, sam de je ubistvu nagovor za pogreb.

V življenju sem doživel vsaj nekaj trenutkov velike sreče. Zdi se mi, da to odtehta.

V življenju nisem ful trpel – čeprav še zdaleč ne trdim, da ni blo marsikdaj eksistencialno dolgčas, brezsmiselno – ampak itak sem si vedno (pomoje to vsi počnemo) neke vizije takšnega al drgačnega smisla hit sestavu.

Zlo pomemben se mi zdi tut humor: Zakaj kar naenkrat ob besedi smrt, al pa ob truplu, kr konc humorja?
A se ti zdi, da je mrlič kar naenkrat ful resen ratal? Ja no, pol si pa predstavljaj, de so ga sosedje ob smrti naštimal tko, de ma eno ful smešno pozo. Mislim – ne vem, zakaj bi mogl nehat s humorjem ob misli na smrt. (Mogoč je šele ta misel na smrt sam temelj za humor)

Nč ne rečem – ful mi je kul, da bi bli kšni ljudje ful žalostni, ampak če bi mel zravn pa še kšne ful hude fore, bi blo pa tud scensko.

A ne bi kdaj s humorjem še ful bl verno reproduciral avtentične iskušnje, k smo jo mel s tem človekom? A veš – kao, smrt – ful resno. Ja k da je umrli mislu, da bo večno živel! Ja ne, vsi smo vedli, da bo umrl in zdej je pač umrl in je res vse žalostno in lepo, in res vsi zbrani. Če je umrl ful prej kot je nameraval, je sicer kr frka, ampak – on itak več ne čut, mi mormo pa tut mal z rezervo vse skup jemat.

(Kdo je že reku – nek filozof al antropolog al kdože -, da se v nas vedno, ko nam nekdo umre, zbudi tut en zmagoslavni občutek: preživu sm! Jes sm pa še živ! (čis tko evolucijsko gledano je to čis smiselna zastavitev))

A veš – učas itak niso tok dal na posameznika – smrt je bla zgolj smrt pač enga, ne pa smrt nas kot skupnosti, ki edina šteje. Donc (v naši humanistični družbi) pa umre posameznik in s tem umre tisto, kar edino šteje. Zato je dobr, da to mal razmislemo.

Recimo, da sm u lajfu neki doživu (še posebej kot otrok, ko bolj intenzivno doživljaš, pa recimo še, da sm biu enkrat zalublen, pa enkrat eni ženski pomagu – ka je lih rabla it čes cesto lol).
No, in če sm to doživu, je to kr kul.

Zdej, če ste vi žalostni, da me več ni, pol je to tut ful kul. Tega sem se že za časa svojga lajfa veselil – ker to je neki lepga.
(btw: menda pride un /hlad style//kurja polt/ občutek pr glasbi od tega, ko so se živali mogle ločit ena od druge in so oddajale zvoke, in so pol začutile nekaj podobnega osamljenosti.)

No, mogoč zato še par besed glede pesmi/glasbe na mojem pogrebu: Predlagam kkšno od Kings of Convenience – da jo predvajate, ne zaigrate. Men so itak posnetki najbolši… In žive izzvedbe so totalno overrated. (Zakaj bi fušal, če maš loh najboljši posnetek na svetu – in celo isti, kot ga je doživljal bivši živeči)

Aja – a ni zanimiv, da se najlepši dogodek v posameznikovem življenju zgodi v povprečju štiri dni po njegovi smrti? Kakšna škoda!! Vsi ljudje, ki si jim kej pomenil, se pridejo od tebe poslovit. Ko bi vsaj to organiziral štiri dni prej – in bi blo ful kulsko. Itak, stroški bi bli enaki – sam mogoče bi blo mal mejn drame, ker ne bi blo trupla nikjer.

Kakorkol – poleg svojga govora, ki ga deloma tudi tukej predstavljam, al pa ki ga bom kdaj zapisu, bi si želel še govora od vsaj še koga. Lepo je namreč končno enkrat iskreno slišat nekej lepga, pa če si še taka beda od človeka.

Uglavnem, treba se je zavedat, da je ideja o smrti tudi zgolj ena od idej. In dejstvo, da govorim celo po svoji smrti, to idejo, priznajte, kar “in her fejs” deplasira.

Najbolš od vsega pri pogrebih pa je to, kako žalujoči pogrebci pol-šepetaje ob mrliški vežici klepetajo totalne nesmisle, kimajo, kimajo in res previdno zadržujejo raztezanje mišic, da se ja ne bi med ustnicama pokazali zobe, ki bi onečastili pokojnikovo truplo. In res zanimivo, ja – dobiš lah še mal peciva, če ga kdo speče, al pa čaja, če je lih zima – in to je zlo lepo. Zlo

Mogoč so pogrebi donc mal pase, zato ker itak pokojnik ni več živ

Za konec tega zapisa pa še estetska poslastica za vtrajnega bralca:

(oklepaj brez zaklepaja

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.