Pravica do nasilja, korupcije in nepotizma

Zakaj so nekatere osnovne premise multikulturalizma paternalistične in žaljive

Kulturni paternalizem oz. še večkrat kulturni imperializem se ponavadi očita konservativnim silam, ko želijo uveljavljati konservativno vizijo družbe kot edino zveličavno, ne le za lastno družbo, pač pa tudi za druge. V naslednjih vrsticah bom skušal pokazati, da se največ kulturnega paternalizma kaže  pravzaprav ravno v dozdevno vse-sprejemajočem – multikulturalizmu. Torej v tistem setu idej, ki se ima za glavnega borca zoper idejo o večvrednosti neke (naše!) kulture.

In medias res. Kulturni paternalizem multi-kulturalizma je v tem, da v poskusu obrambe multi-kulturne vizije naše družbe vrednote Zahoda pripiše vsem kulturam, čeprav z vidika politične korektnosti ni razloga, da bi tem kulturam kakorkoli kratili pravico do njihove popolne nekompatibilnosti z zahodnimi vrednotami.

“Mi(r)”. Avtor: B.P.

Predsodki do nasilja

Kot vrednotno nevtralni oz. »objektivni« opazovalec različnih kultur bi namreč ne imel nobenega problema neki kulturi pripisati večje nagnjenosti k nasilju, korupciji, nepotizmu itd. In ne le to! Dejstvo, da se nam omenjeni pojmi sami po sebi zdijo moralno slabi, zgolj kaže na to, kako globoko smo zasidrani v lastno kulturno okolje. Ali drugače: Kako smo »predsodke« do nasilja, korupcije in nepotizma že povsem ponotranjili. A naj so še tako ponotranjeni, še vedno gre za predsodke, če to pomeni negativne sodbe, katerih razumske utemeljitve se nam izmikajo.

“Predsodke do nasilja, korupcije in nepotizma smo že povsem ponotranjili”

Nasilje bi se v neki kulturi prav mogoče v določenem primeru imenovalo – čast, korupcija razumevanje in nepotizem spoštovanje družine. In s tem ni načeloma nič narobe. Narobe je le v toliko in takrat, ko so ideali neke družbe nekompatibilni s takšnim, v tem primeru pozitivnim, vrednotenjem tovrstnih ravnanj. To, čemur mi ob določenih priložnostih rekli lenoba, je ponekod prav mogoče vrednoteno kot – umetnost sproščenosti; nepremišljenost kot pogum, razmišljanje pa kot odlašanje, – poglobljeno razmišljanje pa kot neopravičljivo odlašanje.

Sproščeni Tanzanijec v Taizéju

Naj ponazorim s kratko anekdoto: Na nekem mednarodnem mladinskem krščanskem taboru v Franciji smo dve poletji nazaj v pisani druščini ducata mladih razpravljali o življenju, vrednotah,  naših kulturah in Bogu in še čem. Med nami je bil tudi fant iz Tanzanije. S kakšno sproščenostjo in svojevrstnim ponosom je govoril o rečeh, ki pri nas spričo politične korektnosti veljajo za velik tabu. 

Takole je pravil: »Vi tukaj res planirate vse za naprej. Stalno premišljujete za več mesecev naprej, kaj boste počeli in kako bi to dosegli. Pri nas je čisto drugače. Mi smo bolj… leni. Mi gremo iz dneva dan. Bolj sproščeno. Smo pač bolj – v trenutku.« Z drugimi besedami: »Priznal« je, da je njihova kultura glede na naše kriterije pač bolj »lena« – in takšna sodba se mu zaradi lastne pozicije zgodovinske ne-obremenjenosti ni zdela na noben način kontroverzna. V najbolj čistem smislu je utelešala znanstveno izvzetost.

Ne zlo, pač pa moralno nevtralna razlika

Zato ni potrebno niti kančka zlobe, zlonamernosti ali zlorabe zaupanja, da nekdo zagreši družbeno nezaželeno dejanje. Ni treba, da imamo nekega npr. migranta za zlonamernega ali hudobnega, kaj šele za slabega, da bi se ga bali. Potrebna je le razlika v kulturnem vrednotenju določenih ravnanj. To, da smo do tujcev sumničavi, je zato običajno, celo razumno. Zanje namreč upravičeno predpostavljamo, da govorijo jezik drugih vrednot. Da torej govorijo nam nerazumljiv jezik. In do tega jezika imajo vso pravico. Vsaj v svojem okolju.

In če se vam zdi, da sem strog samo do drugih kultur, smo lahko podobno kritični do sebe: Če smo proti nepotizmu in odločno za meritokracijo, krhamo pomen družine in drugih posebnih vezi. Če podpiramo delujočo birokracijo, moramo marsikdaj požreti dejanja, ki se nam zdijo nehumana in kontra-intuitivna. Če si želimo tehnološkega napredka, ki bi nam olajšal življenje, v imenu te želje pač sprejmemo nezaupljivost v družbi vsesplošne tekmovalnosti (zavoljo delovanja kapitalizma). Ko dajemo na piedestal racionalnost, iz njega izpodrivamo iracionalne svetinje, ki nam osmišljajo življenje (prosto po Webru). 

In spet: če visoko vrednotimo gospodarsko rast, bomo lažje zamižali, če bo treba zanjo žrtvovati prosti čas in čas za družino. Če poveličujemo spolno enakost, se moramo pač odreči tistim romantičnim zgodbam, ki jih omogočajo šele jasne predpostavke glede spolnih vlog. Če vrednotimo nenasilje, bomo morali bolj ali manj močno stisniti zobe, da ne bi v afektu iz maščevanja ubili človeka, ki nam je pobil družino, ali – ukradel kolo.

Vključenost kot žalitev

Zato dvomim, da bi si naključni pripadnik naključne ne-naše kulture na prvo žogo želel živeti v naši družbi. Ne vem, če bi si želel živeti v odtujeni, raz-sveteni in posameznika obožujoči družbi. Ne vem, če bi si želel živeti v družbi s tako malo časa za družino, s tako malo priložnosti za skupinsko molitev in javno poveličevanje bogov, s tako onesnaženim pogledom na zvezde, s tako malo otroki, tako veliko osamljenih ostarelih, tako malo dotikanja in objemanja in tako veliko anti-harrasment kodeksov. Ne. Če bi ga označili za nekoga, ki bo vse to z lahkoto sprejel, bi to zanj prav mogoče pomenilo žalitev, ne pa pohvale.

“To, da se nam zdi pripisovanje večje nagnjenosti k nasilju neki kulturi rasistično, je v svojem bistvu izkaz univerzalizma in prikritega kulturnega paternalizma.”

O kulturah ne moremo dajati objektivne vrednostne sodbe. Zato je to, da se nam zdi pripisovanje večje nagnjenosti k nasilju neki kulturi rasistično, v svojem bistvu izkaz univerzalizma in prikritega kulturnega paternalizma. Dejstvo, da takšno pripisovanje interpretiramo kot žalitev za neko kulturo, najbolj jasno kaže na našo nezmožnost uvideti arbitrarnost lastnih vrednostnih izhodišč. Žaljivo do neke kulture torej ni to, da jo imamo za nasilnejšo, pač pa to, da imamo takšno sodbo za žaljivo.

Vzemimo za primer človekove pravice. Človekove pravice pač niso kulturno nevtralen koncept. Kot zahodnjaki jih čislamo čez vse. Ampak kljub njihovi dozdevni samoumevnosti so utemeljene na neki kulturno specifični koncepciji posameznika kot entitete z absolutno moralno vrednostjo. Na mestu posameznika bi prav lahko bila tudi kakšna druga kategorija, npr. skupnost, družina, cerkev, narod, bog, you name it. Pa ni. In kot Zahodnjakom nam je edino sprejemljivo in razumljivo, da ni.

Vse je relativno, razen naši ideali

Dovolimo si kulturno različnost. Nasilje ni absolutno slabo. – Razen za nas. Človekove pravice niso univerzalne. – Razen za nas. Razum ni odgovor. – Razen za nas. Zato – ali priznajmo, da so naše vrednote po vsem sodeč in vsem epistemološkim zankam navkljub naprednejše, ali pa dovolimo kulturam, da živijo na svoj način, čeprav se nam ta skozi naše zahodne oči kaže kot peklensko nepravičen, ponižujoče skromen in strašljivo surov. Neki kulturi izkažemo spoštovanje šele takrat, ko jo sprejemamo v tem, kar je; brez kakršnih koli insinuacij, da je v zadnji instanci podobna »naši« kulturi.

Seveda – obstaja tudi cela paleta vmesnosti; navsezadnje je tudi naša humanistična in razsvetljenska evangelizacija (beri: globalizacija) kulturni pestrosti marsikje že prizadejala neozdravljivo »škodo«. Nekatere kulture so nam bolj, spet druge manj podobne. Pa vendar:

Ne bodimo pokroviteljski in drugim kulturam ne vsiljujmo lastnih idealov, razen če si ne upamo naglas in brez sramu reči: Naši ideali so boljši!