ali – Kaj je narobe s tem, če so moški manj sposobni?
V prejšnjem zapisu sem razpravljal o tem, da je domnevno vsesprejemajoči multikulturalistični nazor pravzaprav najbolj očitni predstavnik kulturnega paternalizma. Skušal sem pokazati, da velik del politično korektnega diskurza o rasizmu temelji na predpostavki, da so naše, zahodne vrednote kljub vsemu – univerzalne.
Naj si dovolim izvajanje na podobno vižo še na primeru feminizma. Na podoben način arbitrarnost vrednot neke (naše) družbe namreč spregleda tudi ta. To pa takrat, ko zatrjuje, da ne obstaja biološka razlika med moškimi in ženskami, vsaj ne na način, da bi v poštenem boju pripeljala do družbene neenakosti med spoloma.
Feminizmu bi lahko očitali, da prilagaja »spoznanja« o bioloških predispozicijah moških in ženskih osebkov vrste homo sapiens tako, da skozi prizmo vrednot neke povsem naključne kulture (tj. naše kulture) primerjava teh dveh skupin osebkov rezultira v sodbi »enakosti«.
Sposobnosti niso prirojene
Povsem možno si je predstavljati, da so v neki kulturi (denimo v naši, ali pa v neki xyz eksotični kulturi) pripadniki enega spola – bodisi ženske, bodisi moški – objektivno gledano družbeno bolj koristni, »učinkovitejši« in »pomembnejši« – pač, glede na vrednote te družbe. Zato ker sposobnosti niso naravna oz. biološka, pač pa družbena oz. kulturna kategorija.
To pomeni, da je npr. sposobnost abstraktnega mišljenja prepoznana kot “sposobnost” šele takrat, ko neka družba abstraktno mišljenje visoko vrednoti – oziroma ko visoko vrednoti rezultate, do katerih lahko pridemo šele z neko točno določeno “sposobnostjo”. Do takrat pa je to zgolj značilnost ali kvečjemu zmožnost. Biološke razlike med spoloma postanejo biološke neenakosti takrat, ko jih ljudje kot take opredelijo – ko neko biološko lastnost prepoznajo kot družbeno relevantno kvaliteto.
“Sposobnosti niso naravna oz. biološka, pač pa kulturna kategorija.”
Ko torej zatrjujemo, da so moški in ženske enako sposobni, pravzaprav trdimo, da je naša družba tista oz. taka, da se v njej različne biološke značilnosti spolov tako enako in popolno prevedejo v sposobnosti, da lahko morebitno neenakost rezultatov pripisujemo edinole neki nepravični pristranskosti znotraj procesa pridobivanja rezultatov, ne pa biološkim razlikam.
Živimo v družbi, ki je že zdavnaj odpravila potrebo po marsikateri biološki zmožnosti vrste homo sapiens, tudi po tistih, ki so pri enem spolu morda bolj prisotne kot pri drugem. Živimo v scela umetni družbi (kolikor ni vsaka družba umetna), in pričakovati, da bodo naravne razlike med spoloma predstavljale popolnoma enako koristnost znotraj te umetne hierarhije vrednot, – kakor bi si morda lahko predstavljali kvečjemu za kakšne predzgodovinske družbe – se zdi v najboljšem primeru naivno, v najslabšem pa naduto.
Prav zanimivo je opazovati znanstvenike, npr. Stevena Pinkerja, ko opisujejo razlike med spoloma. Načeloma je za feministično strujo že sama misel na obstoj bioloških razlik med spoloma na meji herezije, zato bi Pinker po njihovi sodbi v peklu najbrž padel v krog seksistov in mačističnih reakcionarjev. No, tisto, kar mi je bilo pri Pinkerju v zvezi z našo temo najbolj zanimivo, je to, da – očitno zavedajoč se neverjetne občutljivosti tematike – ob opisovanju bioloških razlik med spoloma skuša ustvarjati občutek, da ima vsak od spolov svoje »prednosti« in svoje »šibke točke«, ki v skupnem izkupičku postavljajo med sposobnosti enih in drugih enačaj. Očitno pa je, da je tak enačaj težko dosegljiv.
Ali smo za idilo ali za spolno enakost?
Naše vrednote (kot so nenasilje, abstraktno razmišljanje, osebna iniciativa, tekmovalnost, “pohlepnost”, ipd.) so namreč, kot je bilo v prejšnjem blogu večkrat omenjeno, povsem naključne, oz. še zdaleč niso univerzalne, naravne in nespremenljive. Zakaj bi torej morali biološkerazlike med spoloma interpretirati z neprestano mislijo na to, da bo, kar se tiče sposobnosti – ki so stvar naših vrednot, torej so družbena kategorija (!) – med spoloma obveljala nekakšna enakost?
Prav mogoče se nam zdi vrednota spolne enakosti nižja od vrednot uživanja v svetu, ki ga lahko gradi ravno ta neenakost v nagrajevanju.
Recimo, da v naši kulturi zmožnost kompleksnega abstraktnega mišljenja visoko vrednotimo in da posameznikom, ki imajo to zmožnost nadpovprečno izraženo, to omogoča zasedanje visokih mest v družbi. In recimo, da raziskave pokažejo, da je pri reševanju nalog, s katerimi se preverja tovrstno inteligenco, moški (ali pa ženski!) del populacije boljši od nasprotnega spola. To bo pripeljalo do tega, da bo moški (ali pa ženski) del populacije zasedal višja mesta v družbi (tj. pripadlo mu bo več časti, denarja in moči).
Stvar pa je v tem, da vsi člani družbe, torej tako moški in ženske, vrednotimo kompleksno abstraktno mišljenje (ali pa neko drugo sposobnost) bolj oziroma prej kot spolno enakost. Ali drugače: Zaradi ciljev, ki jih s svojim delovanjem dosegajo, bogato nagrajujemo tiste poklice, za katere je pač potrebna določena vrsta inteligence/določena sposobnost. S takim nagrajevanjem gradimo družbo s točno določenimi lastnostmi (npr. kompleksno, birokratsko učinkovito družbo s kompleksnimi abstraktnimi zakoni, visoko materialno blaginjo, itd.).
Uspeh po meri moškega
Če so moški v družbi bolj uspešni, je to prav mogoče zato, ker so zmožnosti, potrebne za uspeh, pri moških bolj razvite (- ker so si pač moški “uspešnost v družbi” prilagodili po svojih merah). Torej bi lahko brez kakršnega koli sramu rekli: »Ženske so manj sposobne – in to ni prav!« Zakaj? Ker sposobnosti določa družba, ne pa biologija. In ker menda ni prav, če so vrednotenje in posledično družbeni mehanizmi nagrajevanja takšni, da bolj ustrezajo moškim biološkim danostim.
In če v duhu ženskega emancipacijskega boja zahtevamo spolno enakost možnosti, se moramo zavedati, da to prav mogoče pomeni, da se moramo kot družba najprej odreči idealu uspešnega posameznika, ki ga gojimo – ne pa denimo znanstvenim raziskavam, ki odkrivajo, da med ženskami in moškimi obstajajo razlike. Da moramo – morda – npr. uspešnemu podjetniku nameniti nižjo nagrado (izraženo v časti, moči in denarju), uspešni mediatorki znotraj neke vaške skupnosti pa – višjo.
Seveda se lahko nadalje vprašamo, ali bi takšna prerazporeditev v nagrajevanju še pravilno odslikavala lestvico naših vrednot. In ko rečem “naših vrednot”, mislim na celotno družbo, torej na vrednote, ki jih sprejemajo za svoje predstavniki obeh spolov. Ker smo “ujeti” v vrednostni sistem, ki ženskih zmožnosti ne vrednoti/nagrajuje sorazmerno z moškimi, bo odgovor na zgornje vprašanje prav mogoče negativen. Prav mogoče se nam zdi vrednota spolne enakosti nižja od vrednot uživanja v svetu, ki ga lahko gradi ravno ta neenakost v nagrajevanju.
Naše nečimrne želje
Naj bom nekoliko bolj plastičen: Denimo, da so moški bolj nagnjeni k odločitvam, ki vključujejo višjo stopnjo tveganja, in da so posamezniki s to značilnostjo v povprečju uspešnejši podjetniki. Ali kot družba više vrednotimo uspešno delovanje kapitalističnega sistema – zaradi njegovih sadov (inovacije, tehnološki napredek itd.) – in bomo zato pristali na denarno nagrajevanje dobrih podjetnikov, ali pa kot družba preferiramo spolno občutljiv sistem denarnega nagrajevanja; torej sistem, ki bo v imenu vrednote spolne enakosti skušal uravnotežiti denarne nagrade po spolih, čeprav bi to morda pomenilo manjšanje spodbude podjetnikom – in denimo upočasnilo tehnološki napredek?
To pomeni, da je povsem verjetno, da neka ženska z vso iskrenostjo reče: “Živim v družbi, kjer so zmožnosti mene kot ženske vrednotene niže in nagrajene manj kot zmožnosti moških, a ker zmožnosti moških prispevajo k ustvarjanju posebne, meni ljube vizije sveta, sem s tem zadovoljna, oz. tako vrednotenje celo podpiram.”
Povprečni posameznik je dodobra potopljen v neko vizijo dobrega in vrednega, ki nima posebne povezave z visokimi ideali. Visoki ideali se pravzaprav kot po pravilu izmikajo našim intimnim interesom.
Sociologi in ljudje nasploh radi precenjujemo posameznikovo intimno zavezanost idealom takšne in drugačne enakosti, pravičnosti itd. Povprečni posameznik je dodobra potopljen v neko vizijo dobrega in vrednega, ki nima posebne povezave z visokimi ideali. Visoki ideali se pravzaprav kot po pravilu izmikajo našim intimnim interesom.
Zamislimo si lahko celo to, da pravzaprav ne obstaja nobena (s številko: 0) oseba, ki bi si intimno želela uresničitve vizije spolne enakosti. Prav mogoče je namreč, da bi uresničitev te vizije od teh, potencialno iskrenih aktivističnih posameznikov terjala, da se odrečejo najintimnejšim vrednotam, ki so jih vzgojili znotraj nekega drugega (torej sedanjega) vrednostnega polja.
A je sploh kak problem?
Navsezadnje pa se lahko vprašamo: Ali je sploh kaj narobe s tem, če so ženske manj sposobne? Ali je kaj narobe s tem, če so moški manj sposobni? Mar ni bolj pomembno to, kdo je bolj sposoben uresničiti vizijo družbe, ki si jo želimo? Pa četudi se za uresničevanje te vizije biološke lastnosti enega od spolov izkažejo za manj koristne.
In še bolj navsezadnje: Zakaj bi enakost preverjali le skozi prizmo spola? Zakaj pa ne bi enakosti zahtevali tudi skozi prizmo inteligentnosti? Torej – enako nagrajevanje za bolj inteligentne in za manj inteligentne? Ali pa – enako nagrajevanje za rdečelasce in vse ostale? Ali pa – enako nagrajevanje za tiste, katerih ime se začne na L ali T, in za tiste, katerih ime se začne na ostale črke abecede?
Enakost ni najvišja vrednota. Neenakost je opravičljiva v imenu kake druge, višje vrednote, ki jo takšna neenakost omogoča.
(Disclaimer: Zgoraj uporabljeni primeri so bolj ali manj vsi izmišljeni in prav mogoče neresnični. A zdi se mi, da to ne zamegli poante, ki ji za resničnost uporabljenih primerov ni kaj dosti mar.)